Če odmislim pregledno rekapitulacijo 20. stoletje – Izbrana dela iz leta 2010, je Borghesia pred približno dvajsetimi leti malodane presahnila iz našega medijskega polja. Kaj vaju je primoralo ali prepričalo, da sta se prebudila iz »zimskega« sna?

Vsa zgodba se je začela znova sestavljati na razstavi FV – alternativa osemdesetih, ki je bila v MGLC (2009). Na njej sva se z Dariom zedinila, da bi bilo smiselno izdati neki pregledni izbor kolektiva. V taisti sapi sva začutila in spoznala, da bi bilo to premalo, saj so medtem nabrale ideje, ki jih nisva mogla plasirati nikjer drugje. Zato sva skoraj sočasno začela razmišljati in pripravljati nov projekt. Nisva želela biti le del hitropoteznega »ali se spominjaš« trenda, temveč sva hotela predstaviti sveže ideje.

Kaj je potem pred nami – nadaljevanje ali nov začetek Borghesie?

Rekel bi, da kar obe komponenti hkrati. Najin namen ni bila revitalizacija, ko bi ob združitvi – kar počne večina bendov in ima do tega vso legitimno pravico – štartala od točke razhoda v času nazaj. Torej da bi združitev pogojevala le z nostalgičnimi prijemi. Res je, da sva eno leto sestavljala prvo skladbo ter se vmes večkrat vprašala, zakaj pri vsej stvari gre. Veliko težje je začeti na novo. Kadar je bend mlad, je neobremenjen s preteklostjo, saj je tudi nima veliko. Sledi intuiciji in s tem je veliko dela opravljenega. Pri veteranih je stvar malce bolj zakomplicirana. Po enem letu travmiranja sva se preprosto odločila, da bova - ne glede na vse posledice - počela, kar naju je volja. Brez preračunavanja. Pri tem sva odmislila vprašanja, kaj je bolj novo ali preveč staro in ali bo všeč starim fanom ali ne? Vedno se najde nekdo, ki mu nekaj ni všeč, midva pa sva se odločila ostati povsem neprizadeta. S tem je proces ustvarjanja postal takšen, kot mora biti – brezkompromisen in v službi užitka.

Torej, če prav razumem, sta zasluženi status in teža bremena, ki ju nosi Borghesia od osemdesetih dalje, ostali v tistem desetletju?

Natanko tako. Prvo leto sta bili še prisotni, a sta kmalu izginili brez sledi. Kajti karkoli narediš, se nekateri dvomi vedno pojavljajo. Ne rečem, da na trenutke niso dobrodošli, a le do določene mere. Takoj ko postanejo zaviralni element v procesu ustvarjanja, se jih moraš znebiti.

Drugačnost preseneti že na prvi posluh, saj sta se radikalno odmaknila od nekdaj prevladujočega EBM-vzorčenja, ki je skorajda postal zaščitni znak Borghesie. Po tej, recimo vsežanrski plati je album veliko bolj dinamičen od pričakovanega.

Delim povsem enake občutke, zatorej lahko rečem le, hvala za kompliment. V času mirovanja sem preposlušal na tisoče novih in različnih albumov, kar se mora nekje poznati. V nasprotju z Dariem sem se intenzivno ukvarjal z glasbo še naprej (Bast) in imel privilegij, da sem kot producent sodeloval z odličnimi glasbeniki. Vse to je ostalo v meni. Ko sem stopil naprej, nisem mogel mimo tega, kar sem do tega trenutka doživel. To je prineslo določene spremembe – na bolje, upam. Album tako ni sentimentalen, še manj koncert: ne uporabljam(o) nobene matrice, nobenega sintetizatorja, vse poteka v živo. Torej, gre za radikalizacijo Borghesie, kakršno ste poznali.

Ali lahko radikalizacijo – če se postavim v vlogo puritanskega fana, ki dobi ošpice, ko bend zavije z ustaljene smeri – uspešno zagovarjate?

Lahko, saj gre za odgovor na realnost. Ta je drugačna, kot je bil začetek osemdesetih. Takrat se je digitalizacija – v množičnem smislu - pravzaprav šele začela. CD-plošča je sramežljivo tipala trg, nanj so prihajali prvi sintetizatorji in računalniki za domačo rabo. Pojavil se je midi. Danes živimo v času, ko je vsak pameten telefon nekaj tisočkrat močnejši od atarija z enim megabajtom spomina. Danes ima vsak otrok v žepu ali doma mnogo bolj zmogljiv studio. In ne pozabimo, tudi mi smo trideset let starejši ter na svet gledamo precej drugače, kot takrat.

Odgovor in album sam mi dajeta misliti, da vaša glasba postaja bolj človeška in manj tehnološka. Ne mislim na vsebino, temveč zvočni zapis.

Tudi to je ena izmed smernic, ki naju je vodila pri sestavljanju in skladanju pesmi. Vanje vtisniti nekaj človeškega, morda povsem v nasprotju s tem, kar smo nekoč digitalizirali. Govorim o občutkih, ki so v obeh primerih enaki, le da so tokrat čisti oziroma »ne umazani« z digitalno prevleko.

Kako pa estetska plat: gre za zvočnost ali ozvočitev začetka 21. stoletja?

Zbirka Izbrana dela je bila po svoje poslovilno pismo 20. stoletju. Ko sva začela delati na novem materialu, od zunaj ni bilo nobenega poriva, ki bi mi pomagal razumeti začetek 21. stoletja, četudi sem ga iskal. Ni bilo elementa ali paradigme, ki bi potešila mojo radovednost. Pred stotimi leti, v začetku 20. stoletja, se je v umetnosti dogajalo marsikaj. Spomnimo se zgolj dadaizma in futurizma. Danes pa še nismo pretrgali veze s prejšnjim stoletjem, še globoko smo v njem. To je vseprisotno tudi na albumu – čuti se brskanje po glasbi 20. stoletja, od rock'a'billyja, glasb sveta, hiphopa, techna, jazza, reggaeja… Skratka ni, da ni. Elementi so prihajali spontano in pri glasbi je tako, da moraš izhajati iz materiala v nastajanju. Kljub mineštri je album kot celota konceptualno nastavljen, saj so bili beati vnaprej določeni. Izhajala sva iz tempa 270 udarcev na minuto. Torej je na nek način ves album na enem tempu oziroma variacijah na osnovni tempo.

Po drugi strani nam že bežen prelet prek naslovov pesmi ponuja spoznanje, da so besedila po svoji naravi angažirana.

Žalostno spoznanje, da smo iz slabega režima padli v še slabši, naju je povsem zrevoltiralo. Po tej plati, po zavezi punkovski miselnosti nova Borghesia ostaja zvesta stari Borghesii. Problem novodobnih religij in njim podrejenih režimov je denar. Ovitek in naslov sta temu primerna – umetni bankovec v kreaciji Michelangela nadnaslovljen z And Man Created God (In človek je ustvaril Boga). Človek najprej nekaj ustvari in potem temu podleže. Vsi smo grešniki. Prihodnost obstaja, le nihče izmed nas si je ne bo mogel privoščiti.

Ali ni na nekaj podobnega opozarjal že EP Njihovi zakoni, naša življenja (1986)?

Natanko tako, to je revolt, ki je in bo ostal v našem delu. Sploh ne znamo več ločiti dobre stvari od slabih. Namesto da bi dobre stvari, in teh ni bilo malo, prejšnjega režima vzeli s seboj, jih nadgradili, smo histerični menjali vse, kar je dišalo po njem. Sprva je še kazalo, da nam bo uspelo, potem pa sta se zgodila pritisk kapitala in hlapčevstvo politike. In smo tu, kjer smo danes. V zadnjem času smo po hitrem postopku zamenjali tri vlade. Prihaja četrta, ki bo totalno identična prejšnjim trem. Gre le za zganjanje upanja z variacijami na iste politike.

Ali gre pri vajini angažiranosti le za odsev zeitgeista, torej želita (so)delovati kot opazovalca ali kronologa gibanj ali pa želita poseči vanje tudi kot aktivna akterja?

Oboje. Ko imaš petinpetdeset let, svet opazuješ prek določenih izkušenj, tudi z neke distance. Po drugi strani v naju še biva puntarski duh, in tako sva se udeležila vseh slovenskih vstaj. Te vstaje so bile tudi inspiracija, še zlasti ker so ljudje po dolgem času prišli neorganizirano na ulice in nekaj spremenili. Do sedaj so bili vsi protesti od nekod organizirani, tokrat pa je bilo ravno obratno. V nekem trenutku je nekdo začutil, da bi nekaj moral narediti, in to je bilo vse. Spontanost je zame največja pridobitev zadnjih protestov. Ljudje so dokazali, da ne potrebujejo nikogar, ki bi jih vodil.

Promocijo albuma spremlja tudi video za pesem We Don't Believe You, kjer so kolažirani utrinki iz nedavnih vstaj. Prav raba videa odpira manipulacijo, ali je skladbo mogoče prebrati celo v obe smeri – in sicer, da ni mogoče verjeti ne vstajnikom ne tistim, proti katerim se upirajo.

Ne, ni bilo mišljeno tako radikalno. Video je razdeljen na način, da Anonymous našteva korporacije, ideologije in postopke, ki zatirajo ljudi, ki se pretakajo v ozadju. Ko pride do refrena We Don't Believe You, so maske na »ekranu« zelo jasne. Pesem in video sta v svojem bistvu sestavljena tako, da ne gre za upor, temveč za nekaj, kar anticipira upor; in to je spoznanje. Mnogi pravijo, da demonstracije niso prinesle odgovorov. Če želimo priti do odgovorov, si moramo najprej zastaviti vprašanje. To pa se zgodi takrat, ko spoznaš, da nekomu več ne verjameš. Kapitalizem se razvija že dvesto let in je v tem času razvil mehanizme, ki temeljijo na principu kače – zna se zviti in izmuzniti. Od naju ne morete pričakovati odgovorov, želiva pa biti del procesa, kjer se odgovori iščejo.