»Pet tisoč odstotkov več ljudi bi plavalo, če bi Ljubljana premogla več plavalnih površin. Bazeni so nabasani. Novih otrok ne moremo sprejeti, ker nimamo prostora,« opozarja generalni sekretar Plavalnega kluba Olimpija Gregor Kit. Za vrhunsko plavanje je pomembno, da piramida tekmovalcev od najmlajših do najbolj izkušenih in najboljših ostaja ves čas čim širša – a če na reški Kantridi začnejo s tisoč otroki na leto, je v Ljubljani ta številka desetkrat manjša, še pojasnjuje Kit. »Če bi želeli slediti potrebam rekreativnega in tekmovalnega plavanja, bi v Ljubljani potrebovali dva pokrita olimpijska bazena,« se strinja tudi njegov kolega iz Plavalnega kluba Ilirija Tomi Martinjak.
Občina stavi le na megalomanski projekt
A trenutno Ljubljana ostaja edina prestolnica daleč naokoli, ki nima niti enega pokritega olimpijskega bazena – čeprav so se priprave načrtov za ustrezno preureditev Ilirije začele že leta 1989. »Gradnja pokritega bazena na Iliriji bi pomenila veliko izboljšanje možnosti za trening, kajti za številne mlade plavalce je tivolski pokriti bazen postal pretesen,« so zapisali takrat. Deset let kasneje je bil zasajen temeljni kamen. Petindvajset let kasneje se ni premaknilo še nič.
V javnem zavodu Šport Ljubljana, ki ga vodi Tatjana Polajnar, pravijo, da se bo projekt na Iliriji nadaljeval, ko bo mestni občini uspelo zapreti finančno konstrukcijo, pri čemer upajo na pridobitev evropskih sredstev »v prihodnjih letih«. Dejstvo, da gre za 73 milijonov evrov, ni ravno opogumljajoče.
Martinjak opozarja, da je ključna napaka omenjenega projekta prav njegova megalomanskost. »70 milijonov evrov je, jasno, težko, če ne že kar nemogoče zbrati v trenutnih razmerah. A če bi ga oklestili na tisto najnujnejše in zgradili samo tako dolgo pričakovani bazen, bi vložek lahko skrčili na deset milijonov.« Kot dober primer navaja Maribor, kjer so v enem letu postavili »zelo spodoben bazen z vrhunskimi pogoji za trening«.
Stran vrženih 15 milijonov evrov
Kit ostaja skeptičen do gradnje novega bazena na Iliriji, saj je obstoječi objekt spomeniško zaščiten in bo kakršno koli poseganje vanj zapleteno in dolgotrajno. Bolj optimalno bi bilo po njegovem podaljšati tivolski bazen, tako da bi segal čez sedanje kotalkališče, in ga prekriti s premično streho. Ne nazadnje je bilo ob gradnji predvideno, da bo tam bazen olimpijskih izmer, a se je potem vodstvo odločilo drugače, še dodaja Kit.
V Športu Ljubljana odgovarjajo, da tivolsko kopališče po njihovem zadostuje potrebam uporabnikov in da je smotrnost povečanja omenjenega kopališča vprašljiva. »Poudariti je treba tudi to, da bi bilo v primeru povečanja kopališča treba posegati v prostor, kar pa trenutno ni mogoče.«
V zavodu še dodajajo, da bo mestna občina prihodnje leto povečala plavalne površine z novim kopališčem Kolezija – a stroka ob tem ne skopari s kritikami. »Gre za stran vrženih 15 milijonov evrov. Dobili bomo še en 25-metrski pokriti bazen, ki ga ne potrebujemo, in še en odprti 50-metrski bazen, ki ga lahko uporabljamo samo tri mesece v letu,« je oster Martinjak.
Vse to seveda pomembno vpliva na kakovost slovenskega tekmovalnega plavanja. Dejstvo, da imamo tako slabim pogojem navkljub tako dobre plavalce, je čudež, pravita sogovornika. Tudi najslabši bazeni, ki jih obiskujejo po Evropi, so namreč svetlobna leta pred ljubljanskimi.
