»V stroki že ves čas opozarjamo na trende in na posledice. Če se povprečna življenjska starost podaljšuje za šest ur na dan in to traja 50, 100 let, se ne da vztrajati pri nekakšnih klasičnih vzorcih, da bi moralo delovno življenje trajati le 40 let. Ker tega naši politiki žal niso upoštevali, bodo posledice slabše, kot bi lahko bile, in zato smo tudi v večjih težavah kot vrsta drugih evropskih držav,« pravi Janez Malačič, strokovnjak za ekonomiko migracij, demografijo ter socialnoekonomske posledice staranja prebivalstva z ljubljanske ekonomske fakultete.

Kaj je pri naši demografski sliki najbolj problematično?

Slika ni obetavna predvsem zaradi absolutnega znižanja števila rojstev, pa tudi zaradi prelaganj rojevanja na kasnejša leta, zaradi česar bodo vse bolj delovali notranji demografski mehanizmi, na katere družba na kratek rok ne more imeti vpliva. Žal je za Slovenijo značilno, da nismo imeli sistematične, premišljene in načrtne prebivalstvene politike.

Hkrati najbolj izstopamo po izredno nizki zaposlenosti starejšega prebivalstva, ki je posledica kulture bežanja v pokoj pa tudi že več let trajajoče hude gospodarske krize. Pred krizo se je zaposlenost starejših, od 55 do 64 let, kar spodbudno izboljševala, zdaj pa smo spet tam, kjer smo bili pred dvajsetimi leti, tako da je zdaj zaposlen komaj vsak tretji v tem starostnem razredu. Ne more nas torej presenečati, da imamo na enega upokojenega le še 1,4 zaposlenega. Ob takšnih številkah in takšnih trendih bi morala družba že zdavnaj vse sile usmeriti v to, da bi bili ljudje dlje zaposleni.

Kdaj smo pri ukrepih zamudili?

Zamudili smo najmanj 30 let. Že prvi državni zbor v samostojni Sloveniji je omogočil poslancem, da so odšli v pokoj pred 50. letom. To je pripeljalo do tega, da se je oblikovala kultura hitrega bežanja v upokojitev, nihče pa ni razmišljal ne o makroekonomskih učinkih staranja, ne o financiranju pokojnin, ne o višini pokojnine, ki bi omogočala primerno življenje v starosti.

Lani smo končno uzakonili novo pokojninsko reformo. Delovna skupina za ugotavljanja njenih učinkov ocenjuje, da ni potrebe za spremembe vsaj do leta 2020, če ne celo dlje.

S tem se nikakor ne strinjam. Le upam lahko, da se ta delovna skupina zaveda, da se kar 30 odstotkov vseh sredstev za pokojnine, torej milijarda in pol na leto, vzame iz proračuna. Ne trdim, da zakonodaja ne daje določenih učinkov, ampak reči, da bo reforma vzdržna do leta 2020, kaj bo kasneje, pa nas ne zanima, je kratkovidno. Kakor je bilo kratkovidno to, da se zelo resno od začetka 90. let ni upoštevalo, kar so več kot očitno kazali demografski trendi. Nismo se zgledovali po državah, ki so v Evropi vodile primerno politiko, da ne govorim o različnih interesnih skupinah, od sindikatov naprej, ki so se iz ne vem kakšnih razlogov tako odločno zavzemali za zgodnje upokojevanje.

Mimogrede, koliko po vašem škodi javnim financam DeSUS?

DeSUS škodi predvsem prihodnjim upokojencem. Čeprav je njihov interes legitimen, bi ga morali voditi na ustreznejši način.

Glede ne to, da se število starejših povečuje, bodo tudi upokojenske stranke postajale vedno močnejše in imele vedno več vpliva na politiko.

Ta nevarnost obstaja. Starejši so tudi politično aktivnejši. Saj vidite, stranka mladih je izginila.

Na neki način se delovna skupina problema vendarle zaveda. Tako je med drugim predlagala nadaljnjo odpravo ugodnosti zaradi otrok in vojaščine, okrepitev dodatnega pokojninskega zavarovanja, neusklajevanje pokojnin...

Osebno bi se zavzemal za to, da bi se gledalo čez mandat ene vlade, na daljši rok, za deset, dvajset let naprej. Absolutno bi se tudi zavzemal, da se pokojninsko področje ne bi politiziralo, čeprav je to v razmerah, ko imamo posebno stranko upokojencev, težko. Prav tako bi bilo nujno mladim povedati, da je pokojnina civilizacijska pridobitev in da bo morala vsaka napredna in dobro organizirana družba skrbeti za pokojnine.

Spremembe v moderni družbi so večje, kakor so bile kadar koli. Če se v enem desetletju pričakovana življenjska starost v povprečju poveča za dve leti in pol, je to v štirih desetletjih deset let, v osmih desetletjih pa dvajset let. Mi pa mislimo, da bo dovolj delati 40 let in bo vse v redu, hkrati pa imamo zaradi bonusov cel kup žensk, ki dobivajo pokojnino dlje, kot so delale. Spodbude bi morale biti za to, da bi ljudje dlje ostajali v zaposlenosti.

Nekateri ekonomisti menijo, da je postal Bismarckov sistem medgeneracijske solidarnosti finančno nevzdržen. Med njimi je Lester Thurow, ki je izračunal, da bi po njem morali delati kar do 90. leta.

To je pretiravanje. Pri ameriških ekonomistih je pogosto prisotna ideologija. Kako lahko Evropejcem pridigajo o nevzdržnosti sistema, hkrati pa nimajo nič povedati o tem, da en odstotek najbogatejših Američanov pobere 20 odstotkov BDP in kakšne težave imajo zaradi kapitalskega sistema z upokojenimi delavci.

Idealnega sistema ni, zato je še toliko pomembnejša vloga odgovorne politike. Bismarckov sistem zagotovo ni preživet, kar pa ne pomeni, da o celi vrsti stvari v zvezi s tem sistemom ne bi diskutirali, na primer kaj je primerna pokojnina, do kod graditi sistem na čistih ekonomskih in aktuarskih osnovah, do kod pa na solidarnosti, sociali in pomoči revnejšim, invalidom in obolelim.

Evropska unija in različne svetovne institucije nam predlagajo uvedbo samodejnega prilagajanja upokojitvene starosti glede na pričakovano življenjsko dobo.

O tem tudi govorim. Dobre prakse v Evropi obstajajo.

S tem je povezan tudi sistem NDC, ki sloni na povezanosti višine posameznikove pokojnine z vplačanimi prispevki. Nasprotniki opozarjajo, da bi s tem uničili medgeneracjsko solidarnost.

V preteklosti se je na naš pokojninski sistem, že v socializmu, po nepotrebnem obešalo vse mogoče. Če želimo postati dobro delujoča, dobro organizirana družba, ki zagotavlja blaginjo, se moramo prilagajati. Nenormalno je, da nas iz Bruslja neprestano opozarjajo, doma pa kot da imamo zamašena ušesa in na očeh sivo mreno.

Poseben problem so čedalje nižje pokojnine. Povprečna starostna pokojnina je z 80 odstotkov v dveh desetletjih padla na manj kot 62 odstotkov povprečne plače. Kako rešiti ta problem, glede na to, da so tudi plače precej nizke?

Tako kot so ga do sedaj reševali, ga ni mogoče rešiti. Ni čarobne palice, ki bi omogočila zgodnje odhajanje v pokoj z visokimi pokojninami. Visokih pokojnin tudi ne morete izplačevati, če se družba in gospodarstvo kakovostno ne razvije, če ni visoke dodane vrednosti, novih tehnologij. Mi smo na vrsti področij zaspali in se ukvarjali z lastninjenji, ne pa s tem, od česa bomo v prihodnje živeli.

Poglejmo samo naš trg dela. Ker glede delovne zakonodaje nismo pripravljeni narediti resnih reform, imamo tako nizko zaposlenost starejših. Starejši so predragi, premalo prilagodljivi, niso dovolj vlagali v izobraževanje, niso šli s časom naprej, zaradi česar se jih podjetja ob prvi priložnosti rešijo. Bistveno je zagotoviti gospodarski razvoj. Če ga ne bo, bodo pokojnine še nižje, kot bodo že zaradi demografskih razlogov.

Večina evropskih držav je v zadnjih letih uvedla obvezni drugi pokojninski steber. Kaj menite o tem?

Pri vsaki obveznosti je vedno prisotno pokroviteljstvo države in nezaupanje v posameznika. Pozablja pa se, da so poti odhajanja v pokoj številne in razvejane in da ga nekateri celo nikoli ne bodo dočakali. Z enim predpisom se vseh teh poti ne da reševati, posameznikom je treba dati možnost, da se sami odločajo, in jih pri tem spodbujati za daljše ostajanje na delovnem mestu.

Elementarni ekonomski parametri so dovolj preprosti in se da hitro izračunati, kdaj se lahko zadeva zapre. Ko Slovenija ni bila tako zadolžena, je proračun lahko dodajal 30 odstotkov za pokojnine, zdaj pa si ob tako nestabilnih razmerah na kapitalskih trgih tega ne more več privoščiti. Lahko se nam zgodi tako kot v Miloševićevi Srbiji. Se spomnite, kakšne so bile tam pokojnine?