»Težko je povedati, koliko spodbudnih besed, dobre energije, odobravanja, ploskanja in tolerance sva z Urško doživela na progi ljubljanskega maratona. Resnično se moram zahvaliti vsem tekačem in navijačem, ki so bili na naši poti,« se lanskega 28. oktobra živo spominja Tonček.
Z Urško, ki ima devetnajst let, skupaj intenzivno tečeta dobrih pet let. »Ko izveš za svojega otroka, da ne bo nikoli hodil, na to ne moreš biti pripravljen in se odzoveš na takšen ali drugačen način. Pomembno je, da to čim prej sprejmeš in si reorganiziraš svoje življenje ter si postaviš drugačne cilje. Zelo me je oziroma nas je motilo, ko smo preostali člani družine – hčerka Blažka, sin Tine in žena Suzana – izvajali različne aktivnosti in je Urška prevečkrat ostala doma. V šoli se je rada vključevala v športne aktivnosti, ki jih je zmogla, in je sodelovala tudi na specialni olimpijadi. Takrat smo družinski člani videli, kako resnično uživa, in ni bilo več izgovorov. Urška mora 'športati' z nami.«
Tek je postavil stvari na glavo
Tonček priznava, da je Urška tista, ki vedno priganja na treninge in njen »gremo teč« je ob koncih tedna odgovor na vse, kar se družina pogovarja glede aktivnosti.
»Postala je središče in, kot pravi Blažka, komandant tekaške vadbe. Z ženo se še kako dobro zavedava, da Urška potrebuje starše v zelo dobri psihični in fizični kondiciji. In odgovor na to, kako ostati tak, nam je dal tek,« pove sogovornik in doda, da Urška drži ekipo dobro pripravljeno in ob tem vidno uživa. Tako kot uživa vsa družina. Mama Suzana je Urškina in Tončkova redna spremljevalka na treningih, drugi člani družine in znanci tudi radi »tekmujejo« z njima.
»Pred predlanskim maratonom v Ljubljani smo vse domače in prijatelje povabili skupaj in predstavili celoten projekt. Vredno je bilo videti vse tiste zadovoljne in ponosne obraze, ki so nas motivirali za tekmo. Še lepše pa je teči po naši grapi in srečevati ljudi, ki naju z Urško že na daleč pozdravljajo in nama zadnje tedne pred maratonom želijo srečo, dober tek…« pojasni Tonček. Z Urško sta doslej uspešno premagala kar nekaj tekaških izzivov, dvakrat sta pretekla tudi ljubljansko polovičko, ki sta jo lani končno združila v prvi pravi maraton.
O tem, kaj vse se je dogajalo od pred- lanskega aprila do famoznega 28. oktobra, bi lahko napisali knjigo. Urška je očeta priganjala do onemoglosti in tudi Tonček sam se je še kako dobro zavedal, da to ni več šala. Trenirala sta po slabem asfaltu, strmini pa tudi v dežju in postajala vedno hitrejša in vztrajnejša.
Ko se zaplete...
V začetku oktobra je bilo še vse v redu, tudi navijači in spremljevalna ekipa so bili v pripravljenosti. Načrt je bil, da oče in hči prvi 21-kilometrski krog odtečeta s sodelavcem Igorjem, drugega z ženo, zadnjih pet kilometrov naj bi se jim pridružila še hčerka Blažka in sin Tine. A ni šlo vse gladko… Najprej je odpovedal Igor in potem še vreme.
»Za Urško je bilo treba pripraviti obleko iz goreteksa, grelne blazine za noge in telo ter se odločiti, ali sploh nastopiti. Vsi razen mene in Urške so bili za to, da odnehamo. Moj predlog, da se poskusimo prebiti do Ljubljane in se tam odločiti, ni bil sprejet z navdušenjem,« se spominja Tonček.
Z Urško sta se odločila, da startata na 21 kilometrov in se po prvem krogu glede na stanje njenih nog odločita, kako naprej. Na začetku se jima je med sneženjem sneg prijemal obročev vozička, a se je vreme vendarle umirjalo. Urška je dvignila roke in si nadela nasmeh. Zadeva je stekla.
»Prvi krog sva resnično letela, saj so se razmere izboljševale. Med tekom mimo Gospodarskega razstavišča sem hotel Urško prepričati, da sva danes storila več kot dovolj in da bova šla v cilj. Po nekaj njenih nejih je sledil jok. Ja, ni kaj, pa gremo do konca,« je Tonček pojasnil odločitev, zakaj sta z Urško namesto v cilj zavila v nov 21-kilometrski krog. Takrat se jima je pridružila tudi mama Suzana, zato sta bila počutje in energija še bližje vrhuncu.
Ekipna zmaga
»Večina tekmovalcev mi je priznala, da so nekje okoli 35. kilometra naleteli na tako imenovani tekaški zid, mene pa je treščilo že na 26 kilometrih. Potapljal sem se kot podmornica, vse lučke so svetile rdeče. To je bil občutek, ki ga nisem poznal. A zdaj bo pa konec te poti? Videti je bilo, kot da sta sneg in veter v prsi opravila svoje,« se Tonček spominja najtežjih trenutkov maratona.
A se ni predal. Kjer je volja, tam je pot, čeprav še danes odkrito pove, da ne ve, ali ga je rešil način razmišljanja ali ženin servis z vsemi napitki in bananami… Kakor koli, na tridesetem kilometru je družina zopet letela in uživala, pet kilometrov pred ciljem pa sta se jim pridružila še Blažka in Tine. Veselje v cilju je bilo nepopisno.
Družina Panjtar tudi lani ni spala na lovorikah. Urška in Tonček sta uspešno premagala polovico maratona. »Najini cilji se uresničujejo. Družina je stekla, naši znanci in prijatelji tudi vedno več tečejo. Želim si, da vsi starši otrok s posebnimi potrebami in tudi vsi drugi ljudje vidijo, da se da in da resnično ni nemogočih poti,« je bil v cilju ponosen vselej dobrovoljni Tonček.
