Pomembni detajli, ki odločajo v sprinterskem zaključku etap na Tour de France, so tudi pristop, želja, motivacija in cilj. Za kolesarja, kot je 32-letni Nemec Andre Greipel, ki ima v tej sezoni že 13 zmag na mednarodnih dirkah, največ med vsemi profesionalci, je zmaga edino, kar šteje. V uvodnih treh sprinterskih etapah ni bil niti blizu rojaku Marcelu Kittlu in je bil podvržen številnim kritikam. Tudi znotraj belgijske ekipe Lotto.
Od tega, da se preveč izogiba nevarnim situacijam, s čimer sta ga javno grajala tako njegov vodja sprinterskega vlaka Belgijec Roelands kot športni direktor Marc Sergeant. Poznavalci kot Luka Mezgec pa so opazili tudi to, da je v situacijah, ko bi se iz manj ugodnega položaja vseeno lahko boril za drugo ali tretje mesto, raje nehal vrteti pedala na polno. Tako se je taktično izognil tudi možnosti, da bi bil v majici nemškega prvaka zaznamovan kot poraženec nemškega sprinterskega dvoboja.
Kittel je včeraj dober kilometer pred ciljem obupal, potem ko je veter že prej razredčil sprinterski vlak Gianta. Ob vhodu v zadnje kilometre niso imeli dobrega položaja v ospredju, ko je za divji ritem z ekipo Omege na čelu kolone poskrbel predvsem svetovni prvak Tony Martin. »Naredili smo nekaj napak, kar se v športu dogaja. Pokurili smo preveč energije na vetru. Zadevo bomo analizirali in prihodnjič poskušali narediti bolje,« je pripomnil velikan sprinta. Ker je Kittel odnehal, je pri Greiplu odpadel tudi ta dejavnik strahu pred dvobojem ena na ena in mu vlil zmagoviti pospešek. Greipel se je v zaključku v Reimsu znašel sam, brez izdatne pomoči sprinterskega vlaka ekipe Lotto. Vrinil se je v vlak včeraj daleč najmočnejše ekipe OmegaPharma, v zavetrje Cavendishevega namestnika Marka Renshawa (4. mesto), v zadnjih metrih pa je premagal tudi najmanjšega kolesarja na Touru Samuela Dumoulina in Norvežana Alexandra Kristoffa. »Na Touru doslej nisem imel težav s samozavestjo,« je Andre Greipel, med kolesarji znan tudi kot Gorila, pripomnil po zmagi, sicer njegovi šesti na Touru. Prav s temi besedami je dal jasno vedeti, da je vse stavil le na pravo priložnost, ko mu bo odprta pot do slavja. »Pritisk v lovu na zmago je bil velik, vendar mi je končno uspelo. Zaupal sem v svoje sposobnosti. Ostal sem miren in zasluženo zmagal. Sicer nisem imel izdatne pomoči sprinterskega vlaka, a položaj za Renshawom je bil idealen za pospeševanje v zadnjih 250 metrih.«
Slovak Peter Sagan, ki je kot slovanska duša še posebej blizu vodonoscu in rezalcu vetra Kristijanu Korenu, ima v sprinterskem zaključku drugačen pristop. Zanj kot lovca na tretjo zaporedno zeleno majico štejejo vse visoke uvrstitve v etapi (tokrat peto mesto) in tudi visoke uvrstitve na letečih ciljih. Sagan se zaključka loteva drugače. Skoraj po pravilu sprinta velikokrat sam, brez izdatne pomoči vlaka moštva Cannondale. Z zeleno majico ima v karavani očitno dovolj spoštovanja, da ga neusmiljeno ne izrivajo iz sprinterskih vlakov drugih ekip, in se zanaša na iznajdljivost. Šibka točka je, da s tem pokuri več energije kot ostali, ki vse stavijo na zadnjih 200 metrov. Koren na levu, kot je proizvajalec koles poimenoval karbonskega lepotca za Primorca, Vivivani na pumi, Sabatini na biku in Bodnar na bizonu imajo zato Saganu prilagojene naloge: pri lovu glavnine, ko se je včeraj v bočnem vetru in nadpovprečno številnih skupinskih padcih tudi s Slovakom in s številnimi odstopi karavana razbila na več skupin, narekovanju visokega ritma, pri vstopu v pravi sprinterski vlak...
Bi pa znala biti prav današnja etapa Epernay–Nancy (233 km) zaradi maratonske dolžine in krajših strmih vzpetin v zaključku že napoved prihoda v prve daljše klance in priložnost za slavje Sagana. Klasični sprinterji s Kittlom in Greiplom bodo zaključek težko preživeli spredaj. Zaradi tega se obeta tudi še mnogo več dela in odgovornosti za Korena. Po Roubaixu si je želel vsaj dan bolj lagodnejšega ritma, a tudi včeraj ni bilo usmiljenja. Zaradi vetra in dežja – Simon Špilak se v njemu ljubšem vremenu ni odločil za samostojno akcijo med ubežniki, saj po nepisanem pravilu Toura v prvem tednu veljajo za brezupne in zgolj za promocijski efekt – je bila etapa hitra, stresna, tako je del kolesarjev, kot Francoz Rolland, po lekciji roubaixovih kock dobil novo lekcijo. Kot bi bil to nekakšen stoletni spomin na trpljenje v prvi svetovni vojni, čemur je posvečen del tras Toura. Le Vincenzo Nibali se v ospredju, obkrožen z vsemi Astaninimi varnostniki, le zadovoljno smeji, potem ko je prav ključno peto etapo odpeljal profesorsko in je še naprej v rumeni majici vodilnega deležen pohval in priznanj. Njegov največji tekmec Alberto Contador še ni izgubil upanja: »Tour se bo odločil v Pirenejih tretji teden.«
