Da ne bi kdo iz vrst levih samoupravnih nostalgikov očital tej trditvi prefinjen občutek za teatraliko in domišljijo, naj navedemo konkreten primer. Enkrat za vselej je treba končati nekritično branjenje »ubogih« delavcev. V Samoboru, hrvaškem mestu nedaleč od meje s Slovenijo, je mlada snažilka na tamkajšnjem sodišču pred nekaj meseci poskusila narediti samomor s skokom z drugega nadstropja te častivredne ustanove. Medicini je z velikimi napori čudežno uspelo povezati polomljene kosti uboge ženske, zdaj pa ji psihiatri celijo ranjeno dušo, ki je bila vzrok za takšno dejanje. Tegobe življenja so za dekle, ki je po poklicu statističarka in je ostala brez službe v profesiji ter je po dolgotrajnem iskanju dela končala kot snažilka, očitno bile prehude, da bi jih zmogla reševati drugače. A to je njen osebni problem. Za delodajalca pa je veliko pomembnejši njen odnos do dela.
Njen delodajalec, predsednik sodišča, je namreč ugotovil, da je pri njih zaposlena snažilka hudo kršila delovno disciplino, saj je skočila z drugega nadstropja v delovnem času in zaradi tega ni do konca očistila prostorov sodišča. Tisto popoldne so v nekaterih koših za smeti ostali papirji, prah se je nabiral na sodnih aktih in tla se niso bleščala tako, kot bi se morala v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Ker snažilka tudi naslednji dan ni prišla na delovno mesto in ni prijavila bolniške, delodajalcu ni uspelo pravočasno zagotoviti nadomeščanja in pisarne znova niso bile »spedenane v nulo«. Dotična bi morala najprej končati delo, šele potem zapustiti delovno mesto. To kaže na sprevrženost njene delovne etike. Edini možni ukrep za takšno kršitev delovne discipline je izredna odpoved delovnega razmerja.
Za razliko od nje je predsednik sodišča pokazal zelo visoko stopnjo delovne etike in je odpoved nemudoma spisal kljub obilici drugega dela in hitenju na dopust. Tako delajo tisti z visokimi etičnimi delovnimi načeli. In takšni so vsi delodajalci in lastniki družb. Najprej prenesejo na sorodstvo vso lastnino, potem sredstva prek enajstih povezanih družb prenesejo na dvanajsto, upnikom pošljejo zahvalno pismo za sodelovanje, nato vse družbe zaprejo, pospravijo pisarne do zadnjega listka fikusa, ugasnejo luč, zaklenejo in šele takrat odidejo na golf na Tenerife. Ker so odgovorni in imajo odnos do dela. Seveda se je levičarska sodrga spravila na predsednika sodišča. Še ena krivica, saj je bil sodnik izjemno sočuten. Snažilko bi namreč lahko celo tožil (pa je ni), ker je s svojim dejanjem oskrunila ugled ustanove, za katero zdaj lahko mnogi mislijo, da so v njej vsi psiholabilni, med skokom je pomendrala grmičke okrog sodišča, pred skokom pa v stranišču ni zaprla vode in tako davkoplačevalce oškodovala za 0,17 evra.
