Tudi tiste stranke, ki se lahko trkajo po prsih, da so bile one same ali njihove neposredne predhodnice zraven že leta 1990, so šle skozi številne metamorfoze. Tako je verjetno današnja Nova Slovenija, ki je formalno nastala z odcepitvijo od s Slovensko ljudsko stranko zlite matice, po svojih izhodiščih in povsem enakih dilemah bliže tedanjim krščanskim demokratom, kot so Janševi demokrati Socialdemokratski zvezi Slovenije, čeprav ni bilo med skupinama nobenega formalnega reza. Tudi socialni demokrati so že s kar nekaj eksperimenti z imeni nakazali svoje tavanje med nadaljevanjem predhodničine zgodbe o uspehu in bolj socialdemokratsko prihodnostjo, čeprav se lahko pohvalijo s tem, da jim je dobršen del jedrnih volilcev ostal vseskozi zvest. Slovenski kmečki zvezi je preobrazba v Slovensko ljudsko stranko, s čimer se je zgodovinsko ne preveč prepričljivo polastila tudi dediščine najpomembnejše predvojne stranke na Slovenskem, najprej prinesla prodor na vrh na desni sredini, danes pa je celo od uspehov pionirske dobe precej odmaknjena.
V nasprotju s tem se ni spremenila vsaj blaga nagnjenost slovenskega volilnega telesa v smer slovenske različice leve sredine. Te ni nakazoval le razmeroma prepričljiv uspeh Milana Kučana proti Jožetu Pučniku v balotaži prvih predsedniških volitev, pač pa tudi izid prvih parlamentarnih volitev. Heterogene Demosove koalicije namreč ni mogoče kar tako na pamet v celoti strpati na desno, saj se je v njej zbralo tako rekoč vse, kar je bilo naklonjenega slovenski nacionalni suverenosti in demokratizaciji, a je že o slednji skupnih predstav zmanjkalo dokaj kmalu, morda prekmalu. Dodati je treba, da se je na prvih volitvah vzpostavljeno okvirno razmerje med levim in desnim blokom večkrat ponovilo s skoraj kirurško natančnostjo.
Vendar sta znotraj obeh blokov v zadnjih triindvajsetih letih potekala dva povsem različna polčasa. V prvem, tja do praga 21. stoletja, je perje frčalo predvsem desno od sredine, levo od nje so se zdele razmere trdne in nespremenljive. Nekako po letu 2004 se je stvar obrnila, dogajanje je postalo precej zanimivejše tam, kjer je bilo prej monotono.
Če je Janez Drnovšek s svojim prihodom za krmilo stranke in vlade za precej časa naredil odvečno vprašanje o tem, kdo bo glavni petelin na levosredinskem gnoju, so se pri konkurenci v vlogi glavnega upa izmenjali kar trije pretendenti. Razumljivo: mogočna senca liberalnih demokratov, ki je bila razen po briljantni zmagi leta 2000 v vladi bistveno daljša od njihove dejanske prednosti pred koalicijskimi partnerji v številu osvojenih glasov, ni puščala veliko prostora za uveljavljanje programskih posebnosti desnosredinskih strank v »mešanih« koalicijah. Zato so desnosredinski volilci tako leta 1996 kot leta 2000 dobesedno izpljunili tisto stranko, ki je grela ministrske fotelje v Drnovškovih vladah, najprej krščanske demokrate in nato SLS. S tega vidika je nagel vstop Peterleta v vladno španovijo z Drnovškom po volitvah 1992, ko so bili demokristjani prepričljivo najuspešnejši desno od sredine, zelo veliko prispeval k vzponu takratne SDSS in Janeza Janše, saj bi se brez njega le stežka tako globoko in trajno zajedla v jedro desno usmerjenega dela volilnega telesa. Skupaj z glasovanjem SDSS za zamenjavo Peterleta z Drnovškom nekaj mesecev prej je dogajanje tudi močno obremenilo odnose med Janšo in delom katoliških volilcev in politikov, kar, čeprav je temu posvečene relativno malo pozornosti, odmeva vse do danes.
Ne glede na to, ali je poznejša Slovenska demokratska stranka do primata na desni prišla s »sovražnim prevzemom«, kot mislijo nekateri, ali zato, ker so bili desnosredinski volilci nezadovoljni z udeležbo SKD in SLS v vladah, kjer sta bili stranki v podrejenem položaju, kot mislijo drugi, je njena hegemonija v omenjenem delu politične arene dejstvo že več kot desetletje. Skoraj sočasno z njeno dokončno vzpostavitvijo se je sesul monopol liberalnih demokratov. Da je kaj takega mogoče, je prva nakazala razmeroma neprepričljiva zmaga dolgoletnega premierja Drnovška proti Barbari Brezigar v boju za predsedniški položaj leta 2002.
Vse odtlej prihaja na levi sredini tako rekoč do letečih menjav. Liberalne demokrate so zamenjali socialni, te Pozitivna Slovenija, zdaj se bo, kot kaže, povprečni levosredinski volilec prepoznal v za zdaj še precej brezbarvnem Cerarjevem projektu.
Čeprav je vzorec deloma podoben kot v devetdesetih letih na desni sredini, ni mogoče mimo bistvene razlike. SKD in SLS sta doživeli razčetverjenje, ker sta bili v vladi premalo opazni. Na nasprotnem političnem polu gre v 21. stoletju vseskozi za to, kako se čim bolj distancirati od strank, ki so imele v prejšnjem mandatu škarje in platno v svojih rokah, če se le da, z istim naborom ljudi. Doslej je bila strategija lahko uspešna predvsem zato, ker se je temeljno razmerje med političnimi bloki od leta 1990 kljub vsemu pestremu dogajanju komaj kaj spremenilo.
