Trideset let po Foucaultovi smrti so razprave o njegovem življenju in delu bolj žive kot kadar koli. Navdihuje številna raziskovanja filozofov, ki razpravljajo o njegovem »anti-sistemu« in celo »antifilozofiji«, zgodovinarjev, ki sledijo mnogoterim potem, po katerih je »Foucault revolucioniral zgodovino«, pravnikov, ki razkrivajo učinke novih diskurzov »nadzorovanja in kaznovanja« in aktualnih sodnih praks, sociologov, politologov in drugih, ki nadaljujejo njegovo »biopolitiko« – vse do feministične misli, ki foucaultovske analize oblastnih razmerij razširi na teren spola in spolne razlike in s tem povezanih oblik izključevanja in dominacije.
Med neposrednimi institucionalnimi nasledki gibanja '68 je v Franciji pripadlo posebno mesto novi univerzi Pariz VIII–Vincennes, ki so jo zgradili v enem vzhodnih pariških predmestij, daleč od Sorbone in intelektualnega establišmenta. Foucault, ki se je vrnil iz Tunizije šele ob koncu majskih dogodkov, je bil »odgovoren« za sestavo študijskega programa Oddelka za filozofijo in psihoanalizo. Toda kmalu je dobil mesto na nemara najbolj elitni francoski visokošolski instituciji, Collège de France, kjer je predaval »zgodovino sistemov mišljenja« vse do prezgodnje smrti v juniju 1984. Da je bil vzrok smrti aids, se je izvedelo šele pozneje.
Bitka za »norost«
Kaj je Foucaultova dediščina? Kaj vemo o njem danes? Kaj se je mogoče od njega naučiti? Najprej so to mnogotere poti in načini, kako se je ali pa bi se bilo mogoče osvoboditi kakršnih koli dogmatizmov. Foucault je bil upornik v srcu sistema, vedno pripravljen na spopad s tistim, kar je diagnosticiral kot »neznosno v stvareh«. »Skoraj vsi moji spomini so povezani z vprašanjem politike,« je poudaril še v intervjuju leta 1982. Najprej je bil to spopad za »norost«, ki jo je razkril kot zgodovinsko kategorijo, ki nima nič skupnega ne z dednostjo ne z večnim in nespremenljivim. Norost je novoveški izum, povezan z novim »vélikim zapiranjem« v norišnice in z istočasno novo utemeljitvijo subjekta, ki »misli, torej je«. Pogoj za to pa je, da »ni nor«. To vodi v izključitev vseh oblik norosti kot poglavitne nasprotnice mišljenja, s čimer se je Foucault uvrstil tudi na stran osvobajajočega antipsihiatričnega gibanja in njegovih odločilnih posledic za današnji čas – za vse to, kar smo danes, mi, tu in zdaj.
V svojem vztrajnem vračanju k vélikemu vprašanju Kaj je razsvetljenstvo?, na katerega je odgovarjal že Kant, dve stoletji pozneje pa Foucault, je vedno znova poudaril: Aktualnost! Ali gre na bolje od sedaj naprej? Vse, kar delam, pravi Foucault, delam zaradi naše aktualnosti. Ne gradim filozofskih sistemov, ampak vam dajem v roke zemljevid, da se boste lažje orientirali v mišljenju in lažje razbirali učinke oblasti. Ni čiste znanosti, ni čiste vednosti, ni čiste misli, tudi s tem povezanega subjekta ne – vse to je vselej že kontaminirano z nečistim in političnim, vselej je učinek spoja vednosti z investicijo oblasti. Toda to pomeni, da se moramo z njim spopasti vedno znova, vsakič lokalno in na specifičnem mestu, usmerjeni v »prakticiranje svobode« in »kritično ontologijo nas samih«.
Proizvajanje »krotkih teles«
Osrednje in zelo intenzivno obdobje Foucaultovega dela je bilo povezano z nietzschejanskim podrobnim raziskovanjem mehanizmov oblasti. Ta je povezana z institucijami moderne dobe, kot so norišnice in bolnišnice, šole in tovarne, vojašnice in telovadnice, njihov prototip pa je zapor. Zapor je razsvetljenska institucija, v kateri je namesto neposrednega fizičnega kaznovanja vse usmerjeno v vidnost in transparentnost, hkrati pa v disciplino in proizvajanje »krotkih teles«. To je svet, v katerem postane zaradi nenehne izpostavljenosti – realnemu ali imaginarnemu pogledu »od zunaj« – vsakdo svoj lastni nadzornik.
Izdaja ali »izdaja«?
Že leto po slavni knjigi o zaporih iz leta 1975, Nadzorovanje in kaznovanje, s katero je Foucault zaslovel po vsem svetu, je izšla prva knjiga naslednjega in zadnjega življenjskega projekta: zgodovine seksualnosti. Od načrtovanih šestih knjig sta poleg prve, Volje do vednosti, prav v letu njegove smrti izšli še druga in tretja, v katerih se je lotil dalj časa razvijajočih se »sistemov mišljenja«, od antične Grčije vse do današnjega časa. Skrbniki njegovega dela se zdaj, ko so izšli domala vsi drugi Foucaultovi spisi, intervjuji, seminarji itn. (manjka samo še eden od 13 seminarjev s Collège de France), sprašujejo, ali bi bilo prav, da bi izdali tudi rokopise, ki bi morda odprli pot v nadaljevanje ali v še neko drugo smer, v kateri bi morda nadaljeval sam Foucault.
Foucault je vedno napredoval od krize do krize, kot je poudaril njegov sodelavec in prijatelj Gilles Deleuze. Največja med temi krizami, v katerih se je moral spopadati s samim seboj, je bila povezana prav s seksualnostjo in načinom, kako nas govor o seksualnosti, priznanje in s tem povezana pastoralna oblast individualizirajo in »subjektivirajo«. Morda pa bi bilo še najbolje slediti Foucaultovemu lastnemu vodilu o odporu, ki ga poraja sama oblast. Morda bi se morali ravnati po njegovi poslednji želji: samo nobenih posthumnih izdaj. Čeprav veliko težje kot marsikoga drugega, pa vendar je namreč tudi Foucaulta mogoče »izdati«.
