Pred štirimi leti so bili prav Madžari slovenski rablji v dodatnih kvalifikacijah za SP 2011 na Švedskem, neuspeh pa je pomenil tudi začetek konca takratnega selektorja Zvonimirja Serdarušića in začetek vzpona njegovega pomočnika Borisa Deniča v samostojni vlogi. Po šestem mestu na EP 2012 v Srbiji in četrtem na lanskem SP v Španiji je Denič doživel hladen tuš proti Belorusiji v lanskih kvalifikacijah za EP 2014, svoj selektorski mandat – ki ga je sicer kar prevečkrat ponujal igralcem v razpravo in odločitev ter s tem iskal njihovo (ne)zaupnico – pa je neuradno vezal tudi na (ne)uspeh v kvalifikacijah za SP 2015 v Katarju. Čeprav ima pogodbo do OI 2016 v Riu de Janeiru, ki so tudi glavni cilj sedanje generacije, a Denič je pač znan kot načelen človek.
Morebitna druga zaporedna neuvrstitev na veliko tekmovanje bi bila za slovenski rokomet velika katastrofa, poleg verjetnega ponujenega odstopa z Deničeve strani (ki pa ga predsedstvo RZS zagotovo ne bi sprejelo, saj bi imela Slovenija še vedno vsaj teoretično možnost, da si olimpijsko vozovnico priigra na EP 2016 na Poljskem) pa bi neuspeh proti Madžarom najverjetneje pomenil tudi slovo nekaterih starejših in izkušenih nosilcev igre. Zato ima uspeh proti Madžarski, ki že od OI 2008 v Pekingu ni izpustila velikega tekmovanja (SP 2009, 2011 in 2013, EP 2010, 2012 in 2014, OI 2012), še toliko večjo vrednost in pomen. Ne le, da je bil dosežen z zelo oslabljeno igralsko zasedbo zaradi poškodb, kazni in drugih razlogov in da je bil izbojevan proti rokometni velesili Madžarski, ampak tudi pomeni, da bodo »veterani« vztrajali vsaj še do uresničitve velikega cilja – nastopa na OI. A prvi test sedanje garniture, ko spodrsljaj ne bo dovoljen, bodo že kvalifikacije za EP 2016 na Poljskem, ko bo igrala s Švedsko, Slovaško in Latvijo.
