Kako je danes lep in sončen dan, bi zapel Nino Belan, če bi se včeraj zgodaj popoldne sprehajal po središču Zagreba. A ni bil le sončen. Bil je tudi nevihten, poln radostnega pričakovanja, za marsikaterega navijača hrvaške nogometne reprezentance živčen in napet, predvsem pa je bil kockast. V Zagrebu je bilo včeraj praktično nemogoče pogled usmeriti v daljavo in ne ugledati rdeče-belih šahovnic. Krasile so balkone, tramvaje, v simbol države so bili oblečeni natakarji v gostinskih lokalih, ki jim je župan Milan Bandić v času svetovnega prvenstva podaljšal čas obratovanja do dveh zjutraj (ob pogoju, da zaposlijo dodatnega delavca), odrasli in otroci so se odeli v rdeče in belo, v kocke so bili oblečeni celo štirinožni prijatelji pa tudi dnevni časopisi, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo bralcem ponudil bolj evforično podobo.
Pisali so o največji tekmi v zgodovini hrvaškega nogometa, čeprav ima ta za seboj ogromno podobnih spektaklov, kot je bil včerajšnji. Jutarnji list je za petnajst kun poleg časopisa ponujal navijaški klobuk, Sportske novosti so bile odete v ognjeno barvo z Darijem Srno, Luko Modrićem in Mariem Mandžukićem na naslovnici ter z verzi, ki nogometašem sporočajo, naj bodo pogumni in naj ne igrajo preračunljivo. Skupaj s kockasto naslovnico časopisa 24sata je bilo mogoče kupiti celo rožni venec iz romarskega središča v Međugorju s pripisom, da sveti Ante moli za Hrvaško.
Tony Cetinski: V reprezentanci imam kar nekaj prijateljev
Res je bil poseben dan. Tudi za hrvaške glasbenike. Nekateri so navijačem pomagali premagati dolge ure pred tekmo s pesmijo. Eden teh je bil Tony Cetinski. Že ob treh, ko sončna pripeka še ni dala slutiti, da se obeta grom z neba, je preizkusil glasilke pred večernim nastopom. Oblečen v posebno različico dresa hrvaške reprezentance črne barve, s kockastim znojnikom na roki. Medtem ko je pel, je na velikem platnu za njim Mario Mandžukić dajal intervju, peščica navijačev se je ogrevala, pozornost pa je žela predvsem manjša skupina Brazilcev. »Ste iz Slovenije? Ste nas prišli provocirat?« se je Tony Cetinski zakrohotal, ko je končal s preizkušanjem glasu. »Ko bi le zmagali s 3:0. A tudi z remijem bi bil zadovoljen,« je zavzdihnil. Če bo hrvaška reprezentanca prvenstvo v Braziliji končala med najboljšimi, bo imel spet priložnost za slavje s svojimi prijatelji. Pravi, da jih ima v reprezentanci kar nekaj. »Luka Modrić, Mario Mandžukić, Josip Šimunić, Dario Šimić,« je našteval sedanje in nekdanje reprezentante, s katerimi prijateljuje. Včasih se z njimi druži na morju. »Dobimo se na Jadranu. Darijo Srna je najpogostejši gost. Je super fant. A njegov dres mi je premajhen,« se je zasmejal. Toda nič ne de. Dresov ima v svoji zbirki na pretek. To je privilegij, ki ga imaš, če si Tony Cetinski. »Imam drese od skoraj vseh reprezentantov. Ko smo leta 2007 premagali Anglijo, sem bil z njimi, dobro smo se zabavali. Takrat sem dobil veliko dresov. Najpomembneje je, da reagiraš v pravem trenutku. Ko so fantje v evforiji, najlaže dobiš dres,« je razkril recept za zbiratelje dragocenih oblačil.
Medtem je bila glavna atrakcija na Trgu bana Jelačića manjša skupina Brazilcev. Družina iz San Luisa blizu Fortaleze, prizorišča tekem svetovnega prvenstva, je bila odeta v zlate drese, zato so dobivali prošnje za fotografiranje, kot bi se po Zagrebu sprehajal sam Neymar. »Nismo vedeli, da je nogomet na Hrvaškem skoraj tako priljubljen kot pri nas. Vzdušje je odlično, a tako noro kot v Braziliji vseeno ni. O moj bog, če le pomislim, kako je zdaj v naši domovini...« je dejala 15-letna Ana Beatrice, medtem ko je njen oče napovedoval zmago Brazilije z 1:0 in gol Oscarja. Vsi skupaj so si zaželeli, da bi v finalu, ko se bodo po potovanju po Hrvaški in Grčiji vrnili domov, igrali petkratni svetovni prvaki.
Zlatko Kranjčar: Prepričan sem, da je lahko Hrvaška presenečenje prvenstva
Evforičen dan je bil kot naročen tudi za nasprotnike vladarja Dinama Zdravka Mamića. Navijača maksimirskega kluba sta zbirala podpise za več demokracije v Dinamu. »Če bomo zbrali zadostno število podpisov, jih bomo poslali v parlament. Želimo doseči, da bi vodstvo kluba na volitvah izbirali vsi navijači, ne le člani skupščine, ki nastavijo Mamića, on pa nastavi njih,« sta pojasnila in dodala, da je med podpisniki tudi precej slovenskih navijačev Dinama, predvsem iz Metlike. Z Mamićem imajo grenke izkušnje številni ljudje. Tudi družina Kranjčar. Trener Zlatko, oče Nika Kranjčarja, ki zaradi poškodbe na svetovnem prvenstvu ne bo igral, o tej temi, ko smo se včeraj pogovarjali, ni govoril. Zanimivejša in aktualnejša je bila hrvaška reprezentanca. »Sem velik optimist. Prepričan sem, da je lahko Hrvaška presenečenje prvenstva. Ker sem nogometni fanatik, mi je žal, ker v ekipi ni Nika. Modrić, Rakitić in moj sin bi bili lahko naveza, ki bi zaznamovala svetovno prvenstvo. Zdaj to lahko uspe tandemu Modrić - Rakitić,« je povedal Zlatko Kranjčar in pojasnil, kako razočaran je njegov sin, ker zaradi poškodbe stegenske mišice ne more igrati v Braziliji, preden je pogovor nanesel na selektorja Hrvaške Nika Kovača. Nekdanji nogometaš Bayerna je bil kapetan Hrvaške, ko je bil Kranjčar selektor. Sodelovala sta tudi, ko so ognjeni leta 2006 na svetovnem prvenstvu z Brazilijo izgubili 0:1. »Niko Kovač je mlad in ambiciozen. O njem imam zelo dobro mnenje, krasen fant je. Zelo sem vesel, da je postal trener. V moji ekipi je bil pravi vodja,« je dejal. Kovač naj bi spadal med trenerje s trdo roko. Vsaj tako je zapisal kolumnist Jutarnjega lista Tomislav Židak. »O tem sem mu govoril, ko sva se sestala v Angliji,« se je zasmejal nekdanji hrvaški selektor in dodal, da bo kupil časopis, da vidi, za kaj gre. »Sicer pa je bil Kovač takšen že kot nogometaš. Meni takšen način dela ni blizu, imam drugačen pristop,« je dodal.
Medtem ko se je začetek tekme počasi približeval in so kocke vse bolj drhtele, se je zgodilo nenadejano. Zabavo bi skoraj pokvaril dež. Precejšnje število ljudi je pregnal z ulic pod streho, a ne tudi pesmi iz grl in vina z ustnic. Zato je bil največji navijaški park v Evropi, kot so oglaševali dogajanje v središču mesta, le malenkost manj poln od pričakovanj, razpoloženje pa nič manj veseljaško. Dogajanje se je preselilo v gostinske lokale, eden najpolnejših je bil tisti v lasti bratov Josipa in Daria Šimića. Ne le, da kaplje z neba niso okrnile optimizma, za nekatere so bile asociacija na zmago Hrvaške. »Ko bi le takole padalo v brazilsko mrežo,« si je zaželela navijačica iz Šibenika. Do desetih zvečer so bile to sanje, nato pa...
