Slovenija se predstavlja na osrednjem prizorišču beneškega arhitekturnega bienala, v Arsenalih – in svet se je zatresel. Šalo na stran, nosilcem predstavitve, ekipi Ksevta, je vsekakor uspel veliki met, toda slovenska kultura s tem ni dobila trajnega azila na glavni umetnostni ulici. Ne zato, ker realnih učinkov pohoda nad Benetke ne bi bilo, ker bi bili skrajno efemerni in še posebej ne zato, ker naj bi bili poskusi mednarodnega plasiranja slovenske umetnosti pod žaromete le stvar nečimrnosti vseh, ki si lahko pripišejo zasluge, kot se je v dneh pred bienalom zapisalo arogantni novinarski vsevednosti. Še zdaleč ne. V slovenski kulturi je obče gledano vse enako kot doslej, ker učinki odmevnih mednarodnih predstavitev pridejo z zamikom, kot vedo povedati dosedanji zastopniki naših barv. Oziroma svojih barv.
Kaj smo dosegli, oziroma pravičneje – kaj so dosegli ksevtovci s predstavitvijo Noordungove vizije bivanja v vesolju, bomo torej videli z zamikom. In na zamik, kakopak, lahko počakamo. In sploh je vse v neomajni vztrajnosti. Ali kot se je s pozitivističnim besednjakom na temo kulturalizacije vesolja na odprtju našega paviljona izrazil minister dr. Uroš Grilc: »Kako izboriti prostor gostoljubju v negostoljubnem svetu je eden največjih trajnih izzivov vsake civilizacije. Vsaka kultura, od kolonije bakterij do nacionalne države, je prizadevanje živega sveta, da bi se kljub vsem nasprotovanjem zunanjosti in negostoljubnosti okoliščin ustoličilo, ohranilo, vzcvetelo in vztrajalo.«
So pa vidiki beneškega bienala, ki imajo povsem instanten učinek. Recimo vtis kulturno-banketne meke, ko v prvih dneh bienala paviljone množično oblegajo vsakovrstni firbci. Res pa je, da se arhitekti, kritiki, kuratorji, novinarji, zbiratelji, meceni, pokrovitelji in partnerji bodočnosti ne gnetejo tako surovo okoli izveskov nacionalnih kulturnih dosežkov, kot se gnetejo okoli polno obloženih miz nacionalnih kuhinj na zakuskah otvoritvenih ceremonij.
Nezadovoljni z velikostjo
A to, da za zdaj ni nič drugače, še ne pomeni, da je vse isto. V Arsenalih je slovenski paviljon sicer med manjšimi, a je vsekakor na dobri lokaciji. Do njega pridemo, če vhoda vanj ne spregledamo v portugalskem. Portugalci so se, zanimivo, kot edini odločili, da namesto predstavitve konkretnih arhitekturnih dosežkov v svojem paviljonu postavijo stojnice s časopisno edicijo, ki njihovo arhitekturo povsem koherentno predstavlja v tiskani besedi pod geslom: »Jebeš modernost, Portugalska ni bila nikoli moderna.« Paviljon je pobarvan v živo rumeno, za dramatičen protiučinek našemu, v katerem je tema in kjer luč prihaja s svetlobnih panojev in z videa. Tla v našem paviljonu prav tako dramatično visijo, da se vsa reč poigrava z našim možganskim središčem za ravnotežje. Pa simpatično je, kako je videoposnetek, na katerem ruski kozmonavt Oleg Valerijevič Kotov na mednarodni vesoljski postaji bere iz Noordungove knjige, obrnjen na glavo. Jasno, v vesolju, vsaj nekje, ni nobenih gor in dol pa levo in desno.
Majhnost paviljona ni bil noben problem, nam je po večernih slovesnostih potrdil eden od obeh očetov projekta Supre:arhitekuraMiha Turšič. Odmerjen prostor je predstavljal svojevrsten izziv, a po njegovih besedah kvalitete prikaza Noordungovih idej ni prav nič skazil. Na ministrstvu medtem očitno niso pretirano zadovoljni z velikostjo, saj trda pogajanja za našo bodočnost na bienalu tečejo tudi na temo velikosti paviljona. Na ministrstvu so si nagledali enega od večjih.
Vesolje, vse preveč človeško
Vtisi o slovenski predstavitvi še malo niso mešani. Vtis je, da slovenska predstavitev v neki primerjalni perspektivi ni nič dramatično posebnega, če odmislimo, kako posebna je vsebina predstavitve. Torej samo dejstvo, da je nekdo o bivanju v vesolju razmišljal in pisal leta 1928. In to pisal tako, da se je bilo mogoče na njegove projekcije nasloniti, ko je vesoljska tekma postala resen posel velesil.
Sama predstavitev je, kot dosledno prikazujejo fotografije, zmerno dolgočasna. A če je dovolj dobra za kuratorja bienala, znamenitega arhitekta Rema Koolhaasa – kdo smo mi, da bi se zmrdovali? Sestavljena je iz videa in prozornih svetlobnih panojev, na katerih o Noordungovi viziji piše to, kar je mogoče o Noordungovi viziji prebrati na spletu. V ozadju so Noordungove skice. Ob robu so prikazani skeni treh slovenskih arhitekturnih dosežkov, ki po mnenju Petra Krečiča zadenejo v srčiko modernizma pri nas: Trg republike, Nebotičnik in – ne gre brez Ksevta. Ker je kontekstualizacija prikazov v paviljonu skopa, so bistven sestavni element predstavitve tiskovine, ki ležijo v enem od kotov.
Mnogi, ki v Benetkah niso bili, a so jih dosegle fotografije, so naivno laičnega mnenja, da bi se pri postavitvi lahko malce poigrali. Vključili kakšno simulacijo ali vsaj modelacijo tega, kar in kakor si je predstavljal Noordung. In tisti, ki smo v Benetkah bili, jim lahko pritrdimo. A spet, kdo smo novinarji in kdo vsi tisti, ki so videli le fotografije, da bi dajali ideje Noordungovemu oddelku za stike z javnostmi.
Namesto »plaže« trdo delo
Olajševalna okoliščina je gotovo ta, da letos prezentacije arhitekture niso najpomembnejša stvar, saj je ključna zgodba, ki je v ozadju nacionalnih predstavitev. Rem Koolhaas si je od držav udeleženk zaželel, da raziščejo svojo modernistično zgodovino in izpostavijo bistvene dosežke zadnjega stoletja, s čimer je revialni format bienala prvič v zgodovini zamenjal raziskovalni. Paviljoni prikazujejo manj modelov arhitekturnih zgradb, arhitekti ne govorijo o sebi, svojem delu in svojem načinu razmišljanja. Bienale letos ni revija najboljšega iz sodobnosti in prvovrstna promocija posameznih arhitekturnih birojev, pač pa raziskovanje zgodovine arhitektur držav udeleženk. Namesto ekstravagantnih primerkov beremo smiselno zgodovinsko pripoved.
Takšna postavitev v Arsenalih morda bolj kot širšo publiko nagovarja stroko – arhitekturni bienale nasploh velja za nekoliko bolj rezerviranega, saj ga obišče pol manj obiskovalcev kot likovni bienale, s katerim se vsako leto izmenjata. Obiskovalce letos čakajo prave male arhitekturne specialke, študijski primeri iz zgodovine nacionalnih arhitektur, katerih podrobnejše spoznavanje mimogrede vzame uro ali dve. Ležerno pašo med bizarno, sapo jemajočo in občasno lepo arhitekturo nadomešča skorajda garaško ugotavljanje, kako se je modernizem s svojim mednarodnim karakterjem v vsaki posamezni deželi stopil z njenimi obstoječimi potrebami. Pri tem »vsrkavanje modernosti« iz naslova razstave ne pomeni nujno vesele stvari, pravi Koolhaas. Po njegovem je to včasih še najbolj podobno temu, kako boksar »absorbira« nasprotnikov udarec.
Število sodelujočih držav je glede na bienale pred dvema letoma naraslo za deset, na 65. Vsekakor je odlika letošnjega bienala, da je še posebej v izpostavljenih Arsenalih veliko eksotičnih nacionalnih predstavništev, če uporabimo evropocentričen besednjak. V prvem planu so države, v katerih si najbrž celo arhitekti modernizem le megleno predstavljajo: Kostarika, Dominikanska republika, Čile, Iran, Maroko, Kosovo, Mozambik.
Od mogočnosti do lepenke
A zdi se, da je pravo težišče letošnjega bienala v Giardinih. Za širšo publiko utegne biti letos bolj od Arsenalov zanimiv programski odsek pod naslovom Elementi arhitekture, ki ga najdemo v centralnem paviljonu v Giardinih. Tam si je Koolhaas zamislil proučevanje razvoja posameznih osnovnih arhitekturnih elementov: stropa, strehe, tal, stene, okna, vrat, stopnic, fasade, balkona, kamina, stranišča, dvigala, dostopne rampe za invalide. Evolucijo vrat prikaže z replikami različnih historičnih vhodov (kitajskega, indijskega, italijanskega...), ki jim za ironični kontrast na koncu linije služi letališki varnostni skener. Zmago uporabnosti najlepše odraža moderno japonsko stranišče, kjer je poskrbljeno za vonj, glasbeno spremljavo in celo za težaško delo.
Najbolj zgovoren je »nekoč in danes« stropa. Rem Koolhaas ugotavlja, da je bil strop včasih povsem samostojen element, ki je nosil težo ikonografije, simbolov ali zgolj dekorativnih poslikav. Danes izgublja bitko z drugimi elementi, saj je le plast, ki prekriva bolj funkcionalno plast. Koolhaas to prikaže tako, da v prerezu stropa in tega, kar je nad njim, ugledamo šaro sodobne bivanjske nujnosti: prezračevalne jaške, vodovodno, električno in klimatsko napeljavo, izolacijo in tako dalje. Koolhaas vidi zgodovino arhitekture kot razvoj, skorajda mutacijo, ki gre od stvarjenja nekoč mogočnih stvari, ki jih je definiral njihov osnovni namen, do sveta preoblek, videzov, ekranov in svetlečih se površin, ki so videti pametno po zaslugi magije tehnologije.
Najboljši prikaz tega je razstava sama. Če pogledamo za panele, ki predstavljajo velike arhitekturne ideje, vidimo prav tisto rudimentarno zidovje in funkcionalne instalacije, ki ne sme zmotiti pogleda. »Arhitektura danes je komaj kaj več kot kartonasta lepenka,« je nečimrnost že davno vsevedno prepoznal slavni kurator.
