Ni časa, ni prostora, resničnost je večplastna in beži, in se izmika; vse je razločeno, spojeno, motno. Na koncu sem le jaz, svet v meni in okoli mene ni razviden; je kakor kepa, strdek in vročica, ki ne more pregoreti, staliti tesne skorje pesnikovega oboda.
Prav ta obod, ki je ujetost mene, mojega telesa, bitja, jedra, je moja groza, blodnja moje pesmi. - Navedeni stavki so iz spremnega besedila Andreja Medveda k zbirki Rezi v zlatem Gašperja Maleja. Ostro začrtajo oziroma vsaj nakažejo pesnika v razrezu med sabo in drugim, med lastnim, prilaščenim in še neizpetim, neizpesnjenim. Vsekakor je stanje vmes tisto stanje, ki se mu posveča Malej, ko začrkuje svoje približevanje odondodnosti, presežku, pomenu nad zapisom, sporočilnosti izven pesmi. Že knjižni naslov da slutiti početje ostrine in mehkobe, igre dokončnega izpisovanja in siljenja v brezkončne snovi besedišča. Knjiga, izdelek iz belin in pozlat, z deleži črnine, je ostra, k čemur svoje še pridodajo zlate črtice na belini strani, ki ustvarjajo prazna polja poleg v zlatem izpisanih pesmi (oblikovanje: Padalci oziroma Irena Gubanc in Mataja Škofič).
Pesmi poskušajo s svojo pripovedno spevnostjo preiti v razobličenje pesnikovega podajanja vsebin, ki se prično in končujejo v prehajanju, v začasnih izpisih redko določljivega: "meglenica si rečeš z besedo / ki te ne opisuje morda zgolj / obdaja meglenica da označi to / lebdenje v konstelaciji opuščanja / vsega kar povezuje z odmaknjenim / kot pribeležena meglenica vodeniš / v čudnem zanosu in reminiscenci". Navedene vrstice so eno od tipičnih pesnikovih preizkušanj zaritja v mehkobo občevanja z okoljem, ki z izvzemanjem sebe prodira v pesnika na način, ki je zavedanje, da je pesnjenje istočasno navrtavanje in bežanje pred navrtki, da je poseganje v jezik tudi odgovorno soočanje z nastalim zapisom; je zavedanje, ki pesniku daje klavrno oporo, saj je takšna opora zgolj varljivo tveganje v pripoznavanju trenutka za trajanje. Zlato ni najtrša kovina.
Gašper Malej v svoji drugi zbirki, sestavljeni iz sedmih neločljivih delov, nadaljuje čustvena trkanja, začeta v prvencu z naslovom Otok, slutnje, poljub. Trkanja so obogatena z vstopom od vznožja do središča, od središča k skoraj vrtoglavemu razpomenjanju in spoznanju, da je pričakovanje jalovo, da je prisotnost navdiha varljivo stanje, ko izpetost komaj zadošča: "lahko da glas / ki ni od tod sem / mavrica zrcalo v razgradnji / razprostrta ploščad / ki se spaja z odsotnostjo." Tako začne eno od pesmi, v kateri sporoča, da je pesnik brezupno odvisen od komaj znanih sil, od vsakič znova pričetega prepoznavanja bežnega. Morda so tudi zato potrebni rezi, izpisi, zakovanja misli v pesmi. Vse našteto oziroma omenjeno pa daje napetost, daje polje, v katerem je pesnik edina gotovost, edina izreka, edina resnica. Zavedanje tega je tudi odskočišče za prepričanje, da je doskočišče drugod, onkraj pesmi, a vedno znova prepoznavno, skoraj domače: lega v praznini, bivanje v tišini, pesnjenje na vedno znova prazne strani. Zlate ali bele, obrobljene ali razprte, vsekakor neskončne in trpko potrpežljive za nove izpise, ko skušajo ohranjati žlahtnost.
