Cavazza to formulo ponovi celo večkrat. Rodi se v Milanu, umre mu oče in ga s sestro pošljejo k rejnikom v Slovenijo. Tukaj velja za fašista in sosed ga spolno zlorablja, a ravno ko se nekoliko ustali in nauči biti Slovenec, gre nazaj v Milano. Tam je zopet izločenec, slovanski barbar. Zato boksa in gre na ladjo, potuje od pristanišča do pristanišča, nenehno v barih, nenehno s prostitutkami, o katerih mimogrede in brez moralnih zavor poda nekaj zelo rahločutnih pričevanj.
V vlogi prvoosebnega pripovedovalca je sam portretiranec, ves čas "poslušamo" njegov skorajda neprekinjen izpovedni tok, ki ga je Vesna Milek spretno uredila in montirala, odstranila ves balast, ponavljanja in zastranitve "živega" govora ter vpeljala jasno in večinoma kronološko naravnano pripovedno logiko. Zato pa je obdržala ritem in vzdušje spontane izpovedi, sočnost izraza, vzdihe, izbruhe in premore, s pomočjo katerih karakter in življenjska strast portretiranca pred nami sijeta neposredno, "v živo", morda celo jasneje, kot če bi ju biograf naknadno oblikoval iz lastne perspektive. A so z izbiro tovrstnega pripovedovalca tudi težave. Če portretirancu pustimo glavno besedo in se sami odrečemo komentarja, ga tudi težje obvladamo, korigiramo in dopolnjujemo tam, kjer potrebuje pomoč, kjer se težje izrazi zaradi pristranskosti, samoprevare, teže dogodkov ali dejstva, da (še) ne more vzpostaviti časovne in čustvene distance, nujne za večplastno refleksijo. In to je tudi razlog, da ta biografski roman svoje najboljše trenutke beleži ravno pri časovno bolj oddaljenih dogodkih. V drugem delu knjige, ki se vse bolj bliža sodobnosti, je namreč preveč patosa, sentimentalizma, romantične idealizacije in s tem povezane enoplastnosti.
Najbrž je omenjeno povezano s tem, da v drugem delu nastopajo živeče in v javnosti znane osebe. To so Cavazzovi prijatelji, sodelavci, partnerice, predvsem pa družina. In kdo ne bi v primeru javnega slačenja svojih najbližjih ostal na varnem terenu klišejsko lepih besed? Zato bi na tem mestu pričakovali avtorski vložek, morda kakšen komentar, pripustitev drugačne optike, drugega in drugačnega pripovednega glasu. Vesna Milek poskusi to nadoknaditi z izpovedmi drugih "junakov", Sebastijana, Oriane, Marijane, v enem poglavju pripoveduje tudi sama. A žal ta pričevanja ne funkcionirajo, so kot uglašeni glasovi, ki ponavljajo že izrečeno "visoko pesem": raztresejo nekaj novih biografskih drobcev in veliko jih ponovijo, slika portretiranca pa je pri tem enaka, ne prinaša novih spoznanj ali premikov perspektive. Od visokoletečih besed si lahko oddihnemo ob kakšnem prizemljenem spoznanju o naravi spomina: "Pojdi nazaj, čuti, vohaj, morda je res bilo tako, morda ni bilo, komu mar."
