Da je želel avtor z večnim vračanjem časa špekulirati tudi z magičnim realizmom, ni skrivnost, kot tudi ne, da je zaradi povsem drugačne umestitve svoje pripovedi od njega oddaljen nekaj milijonov eonov. Prav tako Lightmanova proza nedvoumno razgrinja njegovo izhodiščno držo, ki je kljub odklonom v polji religije in filozofije vselej trdno zasidrana v znanosti. Lightman je namreč eden tistih redkih pisateljev, ki izhajajo z znanstvenega področja (je doktor teoretske fizike), o katerem razmišljajo tudi na umetniški način. Avtor petih romanov, več pesniških in esejističnih zbirk ter pripovedne pesnitve, prejemnik številnih literarnih priznanj (roman Diagnosis je bil leta 2000 tudi v ožjem izboru za ameriško državno nagrado za književnost) se v letos izdanem romanu Gospod b z znanstvenega stališča razgleduje po religioloških in filozofskih možnostih razumevanja nastanka vesolja. Natančneje, tam, kjer znanost, ki hoče imeti jasne odgovore, teh ne najde, avtor legitimno pokliče na pomoč drugoten način razmišljanja, saj meni, da je svet in človeka v njem možno razumeti tako v polju vprašanj z odgovori kot vprašanj brez njih.
Prvoosebni pripovedovalec zgodbe o stvarjenju sveta, ki si želi biti »vsevedni«, pa ni, je sam bog, ki ga Lightman ne razume kot religiološkega boga, temveč kot nekoga, ki se, potem ko po dolgem spanju ugotavlja, da mu je dolgčas, prav po človeško uči, dela napake, dvomi, je nesrečen in se sprašuje, kar se človeštvo sprašuje že tisočletja: kako je nastala zavest, zakaj obstaja trpljenje in zakaj smrtnost. Prav slednje ga najbolj žre; potem ko je ustvaril čas in prostor, planete in zvezde ter vsemu vdihnil še inteligentno življenje, mu stvari uidejo izpod nadzora. Spoznanje obstoja dialektike vrže idejo delovanja vesolja iz tira: ob dobrem vselej stoji zlo, ob sreči trpljenje, za povrh pa se to življenje izteče v smrt, česar se tako človeštvo kot on – ne da bi samo za trenutek pomislil na možnost nesmrtnosti in z njo povezanih posledic – najbolj boji. Poosebljenje te dialektike je praktični in satanski Belhor, s katerim podobno kot s sitno teto Penelope in spravljivim stricem Devo razpravlja o življenju, vesolju in moralno-etičnih vprašanjih. Kot nadomestek za prvotno izpraznjenost in mehčanje časa človekovega tuzemskega bivanja gospod b ustvari tudi prvega izmed iluzionističnih elementov, glasbo (sofisticirano različico zvoka oziroma vibracije v izvorni obliki), ki zanosno preveva prav vse faze stvarjenja ter človeku ponuja privid smisla.
Da dobi iz Praznine pravkar ustvarjeno vesolje muslimansko ime (Aalam-104729, kar pomeni »vsemir«), tudi ni naključje. Eno od poglavij na primer problematizira (islamsko) tradicijo obrezovanja – ki v številnih muslimanskih državah po svetu, kljub uradnim prepovedim in dejstvu, da Koran tega sploh ne omenja, še vedno obstaja – in močno podrejeno vlogo žensk v (islamski) družbi nasploh. Gre za razpravo o pohabljenih rokah, kjer se tradicionalno (po moški zapovedi) prereže živce na rokah deklic z namenom, da (p)ostanejo odvisne od moških, ki na tak način dobijo popoln nadzor nad njimi. Lightman neprikrito kritiko islama, ki jo gre v kontekstu celotnega romana razumeti kot kritiko celotnega človeštva, navrže z namenom, da bi pokazal, kako si človek od boga ustvarjene naravne zakone življenja prilašča in preustvarja na različne destruktivne načine, ki nimajo ničesar skupnega s tako želenim srečnim življenjem, temveč povzročajo dodatno in nepotrebno trpljenje. Tudi zato ob koncu romana ostaja v zraku vprašanje, ali bo po zamrtju vesolja gospod b sposoben ustvariti novo različico brez pohlepa ter zla – in ali gre Penelopino nestrpnost po novi obleki v novem vesolju razumeti zgolj kot lahkoten zaključek ali pa morda tudi kot napoved nikoli potešenega pohlepa in podobnih človekovih lastnosti.
