O strukturnih težavah Slovenije in neučinkovitosti slovenske vlade, ki ji ne uspe ali ne želi zagotoviti stimulativnega okolja za podjetja, je bilo prelitega že veliko črnila, zato ne čudi, da Slovenija po konkurenčnosti ne more več slediti niti neposrednim konkurentkam na trgu, kaj šele vodilnim državam v svetovnem merilu.
Negativni trend se nadaljuje tudi letos, Slovenija je na lestvici konkurenčnosti, ki jo vsako leto objavlja švicarski inštitut za razvoj menedžmenta (IMD), padla še za nadaljnja tri mesta na 55. mesto. Med evropskimi državami smo uvrščeni bolje le od Hrvaške, Grčije in Bolgarije, od vrhunca slave iz let 2008 in 2009 pa smo oddaljeni že 23 mest. »Nižje praktično ne gre,« je ocenil uvrstitev pet mest od dna lestvice IMD dr. Peter Stanovnik z Inštituta za ekonomske raziskave (IER) in dodal: »V krizi smo zaradi slabega vodenja države in korporativnega menedžmenta izgubili velik del ugleda in precej časa bo trajalo, da si ga pridobimo nazaj.«
Med Slovenijo in konkurenčnostjo spisek ukrepov
Nadaljnji zdrs po lestvici se sicer direktorju sežanskega Mitola Marjanu Mateti ne zdi pretirano pomemben, nekaj povsem drugega pa bi bilo, če bi se Sloveniji uspelo dvigniti za 20 ali 30 mest. V družbi Francije (27. mesto), Belgije (28. mesto), Estonije (30. mesto) in Češke (33. mesto) bi nas tuji vlagatelji morda začeli končno jemati bolj resno. A do takšnih uvrstitev vodi dolga pot strukturnih reform ter podjetništvu prijaznejših zakonov in davčnih obremenitev. Pot do vrha, kjer na lestvici IMD tudi letos kraljujejo ZDA, Švica, Singapur, Hongkong in Švedska ter povzpetnica Nemčija, ki je napredovala za tri mesta, pa je dolga vsaj toliko kot spisek priporočil, analiz in ukrepov za povečanje konkurenčnosti. »Enega dokumenta ni, ki ne bi omenjal potrebe po krepitvi slovenske konkurenčnosti, a rezultatov enostavno ni,« je razočaran Mateta.
Tomaž Benčina, direktor Cinkarne Celje, ob tem meni, da lahko iščemo vzroke za nizko konkurenčnost tudi v nerealno visoki ravni pravic, ki je bila vzpostavljena še v času osamosvojitve. »Nobena politična garnitura ne more zmanjšati pravic ljudi, ne da bi ogrozila svojega obstoja,« je iskal razloge za neaktivnost preteklih vlad Benčina, ki bi si želel močnejših vlad in manj koalicijskega kupčkanja.
Ključne težave ostajajo
Dve tretjini ocene konkurenčnosti IMD sestavljajo statistični podatki, preostalo tretjino pa odgovori menedžerjev. IMD preverja štiri področja: gospodarsko učinkovitost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost in infrastrukturo – edino področje, kjer je Slovenija na krilih vlaganj v telekomunikacije naredila korak naprej na 32. mesto. Vendar je na drugi strani klecnila ravno na področju vladne učinkovitosti, katere zdrs za tri mesta na 56. mesto je odigral ključno vlogo pri poslabšanju skupne uvrstitve. Pri tem zbode v oči kar 13 mest visok zdrs ocene zdravja javnih financ, kjer se je Slovenija zaradi najvišjega javnofinančnega primanjkljaja uvrstila celo na zadnje, 60. mesto.
Na področju gospodarske učinkovitosti je Slovenija kljub močnemu izvozu, ki je za 20 mest popravil oceno mednarodne trgovine, dosegla le 52. mesto, medtem ko se tradicionalno slabo uvršča na področju poslovne uspešnosti. Na 58. mestu je prehitela le Hrvaško in Bolgarijo. Na osnovi odgovorov menedžerjev smo ostali zacementirani na dnu lestvice po oceni učinkovitosti nadzornih svetov, zadolženosti podjetij, privabljanja in usposabljanja talentov, pripravljenosti bank na posojanje podjetjem in upoštevanja tveganj v finančnem sistemu.
»Percepcija problemov ostaja enaka, kar v realnosti najbrž pomeni, da bistvenega napredka v Sloveniji nismo naredili,« je opozorila dr. Mateja Drnovšek z ljubljanske ekonomske fakultete, ki meni, da na skromno uvrstitev Slovenije vpliva tudi pesimizem slovenskih menedžerjev. Mateta meni, da bi nas moral bolj kot pesimizem menedžerjev zanimati trend konstantnega drsenja po lestvici konkurenčnosti. V Mitolu, kjer izvozijo nekaj več kot 60 odstotkov proizvodov, so se tako že vdali v usodo in na lastno pest iščejo priložnosti v slovenskem podjetniškem okolju. Benčina pa je za konec le izrazil upanje, da bo država nekoč podjetjem vendarle omogočila normalno poslovanje.
