Ljubica Jelušič

Do sedaj so se iz tujine v Slovenijo vrnili samo poraženi veterani ponesrečene kampanje mehiškega cesarja Maksimiljana in zmagovite prekomorske brigade partizanske vojske. Afganistanski veterani so bili sprejeti skoraj sramežljivo. Na četrtkovi proslavi dneva Slovenske vojske v Kranju sta jih predsednik države in obrambni minister omenila zgolj mimogrede, čeprav je pred njima stalo skoraj 1300 vojakov, ki so službovali v Heratu in Kabulu. Odšli so v veliki spopad civilizacij, vrnili pa so se v novo hladno vojno.

Ljubica Jelušič je ocenila položaj slovenske vojske v času, ko je v vojaških načrtih Kijev zamenjal Kabul.

Kosovo je najdaljša. Od leta 1999.

Sporno se mi zdi uporabljati izraz vojna. V nekaterih predelih Afganistana so bile vojne razmere in so se izvajale vojne operacije. Velik del Afganistana pa je bil v miru ali pa sploh ne vemo, kaj se je tam dogajalo. Sile mednarodne skupnosti, ki so sodelovale v ISAF-u in drugih regionalno podprtih operacijah, so bile v glavnem prisotne ob glavni cesti, ki pelje okrog in okrog Afganistana, v velike predele v notranjosti pa se ni šlo. Tam so ves čas živeli ljudje, za katere nismo vedeli, ali so v miru ali v vojni.

Vprašanje je, ali smo po desetih letih mi izšli kot zmagovalci ali pa smo izgubili mi in domačini.

Nič ne bo pozabila. Pri nabiranju izkušenj smo izšli kot zmagovalci. Pridobili smo izkušnje konkretnega sodelovanja z drugimi vojskami. Slovenska vojska do Afganistana ni sodelovala z vojskami drugih držav v operacijah, ki so bile blizu bojnim operacijam. Preverila je svojo usposobljenost skupaj z italijansko in drugimi vojskami. Na začetku leta 2004 so izvidniki skupaj s kanadsko vojsko tudi po 600 kilometrov daleč preizkušali svojo usposobljenost preživetja. Kje drugje te izkušnje ne bi mogli dobiti. Sedaj vemo, kaj znajo naši specialci narediti. V nobeni drugi operaciji ni bilo sodelovanje z ameriško vojsko tako tesno in prepleteno, in to v vlogah, ki si jih zgodovinsko nismo mogli predstavljati. Skupino, ki je urila operativno skupino za mentorstvo in povezave, je vodil slovenski poveljnik, ameriški vojaki, podčastniki in častniki pa so mu bili podrejeni. Te izkušnje ni bilo mogoče dobiti nikjer drugje.

Tudi civilni strokovnjaki so v tem času pridobili izkušnje, ki jih ne bi mogli pridobiti nikjer drugje. Odpirali so vrata prihodnjemu sodelovanju med Slovenijo in Afganistanom na področju sodelovanja med univerzami in gospodarstva. Vprašanje je, ali za vojsko hodijo tudi druge institucije države. Slovenski problem je, da tega ali ne razumemo ali pa se nam zdi preveč tvegano.

Za Američane je vprašanje, kaj so pustili za seboj, bistveno težje kot za nas. Oni so za seboj pustili veliko afganistanskih in svojih žrtev. Mi nobene. Oni odhajajo iz Afganistana kot osovražena vojska. Naši vojaki so se trudili sodelovati v nalogah, kjer so bili blizu ljudem. Tudi čisto vojaške naloge so dopolnjevali z nečim, kar je bilo koristno za civilno prebivalstvo. Niso sodelovali v nalogah, zaradi katerih bi jih domačini lahko zasovražili. Ni jim treba imeti travm zaradi padlih tovarišev ali ubitih civilistov zaradi nejasnega razlikovanja med uporniškimi borci in običajnim prebivalstvom. Pri naših vojakih je upravičen občutek, da so opravili dobro delo. V nekem obdobju so imeli med zdravniškim osebjem v oporišču travmatologa iz Celja, ki je dan ali dva na teden zdravil otroke iz bližnje vasi. Otroci so bili prvi na vrsti. S tem se je odpiralo posebno zavezništvo. V njihovi kulturi je velika reč, če ti zaupajo otroka. To pomeni, da ti zaupajo in ti tudi pomagajo.

Civilno-vojaško sodelovanje je ena od nalog, ki jih vojska opravlja, da zagotovi varnost sebi in sodelovanje lokalnega prebivalstva. Res je, da niso šli v Afganistan reševat otrok. Njihova prisotnost pa je bila pomembna tudi zato, da so otroci lahko hodili v šolo. Dekleta še posebej.

Šli so usposabljat nastajajočo afganistansko vojsko. Tukaj se je treba vprašati, ali smo zmagovalci ali ne.

Smo skupaj z drugimi ustvarili dovolj številčno afganistansko vojsko, ki lahko ščiti svojo državo? Ne gre za vprašanje varovanja države pred notranjimi sovražniki, ampak predvsem pred zunanjim okoljem. Delali smo na tem, da se pri afganistanski vojski vzpostavijo vzorci, ki jih spoštujemo tudi mi, od spoštovanja civilnega prebivalstva naprej. Naš zdravnik ni šel zdravit v vas, da bi pokazal, kako smo mi dobri, ampak zato, da bi afganistanskemu bataljonu, ki so ga naši vojaki urili, dopovedal, da je civilno-vojaško sodelovanje ena od vrednot sodobne vojske, poleg profesionalizacije in stalnega izobraževanja. Zato so bili naši inštruktorji prisotni od nivoja poveljstva čete do bataljona, brigade in korpusa. Na tem bomo merili svoje uspehe in tudi neuspehe. Uspehe bomo videli, če bo to država, ki bo sposobna delovati kot samostojna država s policijo in vojsko, ki bosta delovali po sodobnih standardih.

Možnost, da bo Afganistan pozabljeno bojišče, je velika. To je v naravi sodobnega zahodnjaka, ki svojo pozornost seli z bojišča na bojišče in ne zmore hkrati sočustvovati z več narodi, ki trpijo. Mislim, da smo dosegli boljši rezultat v državnih strukturah, ki so bile vzpostavljene z veliko tujega denarja. Tam ni samo veliko zahodne infrastrukture, ampak tudi japonske, kitajske in druge. Mednarodna skupnost kot celota je ogromno investirala v Afganistan. Tam ne gre več samo za njihov problem. Afganistanci nikoli več ne bodo sami. Države iz regije so preveč investirale v njegov razvoj, da bi pustile, da gre vse to vnemar. Tudi možnost post-ISAF operacije daje nekaj možnosti za opazovanje in ohranjanje dediščine teh trinajstih ali štirinajstih let prisotnosti. Vprašanje je, kakšen odnos bo imel varnostni svet Združenih narodov. Leta 2001 je bil problem, da se varnostni svet z Afganistanom res ni hotel ukvarjati. To je bil ameriški problem in problem zaveznic, ki so prve pristopile. Šele kasneje je to postala operacija Združenih narodov, ki pa so jo zelo hitro predali v roke zveze Nato in kasneje Evropski uniji. To je bil eden prvih primerov, ko je svetovna organizacija skoraj v celoti predala posle regionalni organizaciji, OZN pa je zase obdržala samo sprejemanje resolucij. Sedaj je čas, da se Afganistan vrne na dnevni red varnostnega sveta. Če ne bo interesa, da se Afganistan obravnava kot globalni problem, se bodo z njim ukvarjale samo sosednje države.

Nekaj poskusov je bilo. V operaciji EU smo v štirih rotacijah sodelovali v Čadu. Brez profesionalizacije in odprave naborništva takšna razmišljanja sploh ne bi bila mogoča. Na drugem mestu je članstvo v zavezništvu, preko katerega se je začela širiti ideologija gibljivosti in vzdržnosti v premičnosti. Treba je bilo izuriti enote, da prepotujejo zelo dolgo pot. Niso pa šli samo z nahrbtnikom in puško, ampak so izvedli velik logistični podvig. Vsak vojska je imela svojo logistično bazo, svoje oporišče, svoje telekomunikacije in obveščevalce. To je majhna vojska sredi velikega tujega sveta. Teritorialni borci, izurjeni za varovanje meja svoje države, so se morali preleviti v borce, ki so se sposobni bojevati na popolnoma tujem ozemlju. Znotraj Slovenske vojske je prišlo do preloma med vojaki in vojakinjami, ki so bili sposobni narediti ta premik in se naučiti jezika in kulture tujega prostora in v njem delovati kot vojaki, in tistimi, ki so bili prepričani, da je njihov namen zgolj obramba domovine. Razvoj dogodkov je šel v prid prve skupine, zato se je v Afganistanu izmenjalo 1300 ljudi.

Res se je to dogajalo, in še kaj drugega tudi.

Tudi to je res.

Zaradi lastnih potreb. V domačih okoliščinah se vojska nikoli ne more pripraviti za najslabšo možno izkušnjo. Nima ustreznih interesov za urjenje in tudi ne okoliščin, v katerih bi bilo mogoče preveriti, ali so vojaki sposobni za skrajne situacije, ki so podobne vojni. To je drag in nevaren način preizkušanja vojske. Vendar se države, ki živijo v miru, ne zavedajo, kako blizu je lahko vojna preizkušnja. Vsaj v vojski je treba imeti tovrstna znanja. Če že drugod v družbi ne, mora vsaj v vojski obstajati jedro, ki ve, kako lahko sodobna vojna izgleda. Kot član zavezništva moraš znati braniti svoje ozemlje in biti sposoben komunicirati z drugimi. Tega so se vojaki naučili. V zavezništvu nisi sam. Leta 1991 smo sami osamosvajali državo. V sodobnih vojnah je treba znati uporabljati več jezikov in se znajti v različnih sistemih, da lahko pomagaš drugim in da lahko drugi pomagajo tebi. Tega so se vojaki v teh desetih letih v skrajnih okoliščinah dobro naučili.

Poslati vojsko v mednarodno operacijo je zelo velika odgovornost. So politiki, ki te odgovornosti niso sposobni prevzeti. Vojaki gredo v velike nevarnosti, ki lahko pripeljejo do poškodb ali smrti. Če greš v politiko, boš morda moral sprejeti odgovornost za druge ljudi in njihova življenja. To niso počitnice.

Ja. To je poceni politika, v kateri nihče več ne more biti ranjen, razen v dušo. Pri vojni in vojski pa gre za odločanje in odgovornost. V mednarodnih operacijah predvsem obrambni minister prevzema odgovornost za življenja in zdravje vojakov in vojakinj za čas trajanja operacije in za kasnejši čas. Posttravmatski stresni sindrom je resničnost današnjih vojsk.

V slovenski zakonodaji je bilo odločanje za sodelovanje v mednarodnih operacijah predvideno tako, da je glavnino najbolj odgovornih odločitev sprejemala vlada. Tako pravi zakon o obrambi. Ko so vlade začutile, da bo v javnosti ali politični opoziciji prišlo do ugovorov, so praviloma vedno uporabile to svojo pravico in dolžnost. V vladi, v kateri sem bila sama obrambna ministrica, smo začeli zagovarjati večjo vključenost parlamenta v diskusije o mednarodnih operacijah. Končno odločitev sprejme vlada, ki sprejme tudi odgovornost za politični del odločitve. Meni se je zdelo, da mora biti parlament bolj podrobno seznanjen s tekočimi operacijami, od parlamenta smo želeli tudi predhodno mnenje o oblikah delovanja v teh operacijah. Želeli pa smo tudi mnenje o datumu dokončanja operacije. Za ta namen smo na vladi sprejeli strategijo sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in misijah. Z zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem sva dokazala, da je mogoče doseči visoko stopnjo sodelovanja med ministrstvoma. Zunanje ministrstvo dela politiko, obrambno ministrstvo jo izvaja. Pred tem in za tem so se te funkcije zelo mešale. Stvari, ki bi jih moral v mednarodnem okolju opravljati zunanji minister, je opravljal obrambni minister. Za naš čas je to nenavadno. V Evropi je običaj, da o mednarodnih operacijah govori zunanji minister.

Eden od naukov Afganistana in tudi Iraka je, da nobena operacija ne traja večno. Obstaja dogovor o njenem začetku, redko o njenem koncu. Vendar je od prvega dneva jasno, da ni večna. Vprašanje je, katera od politik želi iz konca operacije kovati dobiček.

Res je nad Afganistanom visela mora Iraka. Do leta 2008 se je domača politika veliko bolj ukvarjala z Irakom kot z Afganistanom. Tudi ko se je govorilo o Afganistanu, se je v glavnem govorilo o Iraku. Slovenija je v resnici na različne načine sodelovala v Afganistanu od leta 2002, ne da bi slovenska javnost ali politika to sploh opazili. Od leta 2002 se je v Afganistan pošiljalo različne oblike vojaške in humanitarne pomoči. Orožje in opremo. Se je kdo vprašal, kam gre orožje in kakšen je nadzor nad njim? Tu pa tam je bilo na odboru za obrambo slišati osamljeno vprašanje, resne diskusije pa ni bilo.

Bile so tudi komične ali vsaj groteskne situacije. V Afganistanu so bile velike poplave, ki so v okolici Herata povzročile veliko škode. Slovenija je s svojimi sredstvi v Veliki Britaniji kupila nov kompakten pontonski most in plačala tudi njegov prevoz v Afganistan. To je storila v prepričanju, da bo s tem pomagala prebroditi krizo, ki jo je povzročilo neurje, ker je odneslo stari most. Slovenska politika je bila prepričana, da bo s tem naredila veliko delo, ker bo vzpostavila komunikacijo. V Herat so poslali inženirsko ekipo, da ga je pravilno postavila. Potem se je izkazalo, da ga nima kdo varovati, in so ga ponovno zložili skupaj. Afganistance so potem naučili, kako se most postavlja in razstavlja. Ob vsem tem pa so druge zavezniške sile že postavile drug most nekaj sto metrov višje. Dober namen, ki se je izjalovil, je bilo težko predstaviti javnosti. Težko je bilo tudi o tem govoriti v parlamentu. Vsi smo se obnašali, kot da opravljamo dobro delo. V štirih letih je bilo za Afganistan narejenih veliko stvari, ki bi bile z današnjo pametjo videti popolnoma nesprejemljive. Takrat pa jih nihče ni opazil.

Ni šlo za ignoranco. Politika zadev iz Afganistana ni obešala na veliki zvon. Informacij se preprosto ni spuščalo v javnost. Sama sem bila velik zagovornik tega, da mora obstajati višja stopnja socializacije mednarodnih operacij. Javnosti, politiki in parlamentu je treba v celoti pojasniti, kaj se v operacijah dela. Kot ministrica sem ravnala v duhu tega osebnega prepričanja in javno in odprto govorila o operacijah. Sodeč po reakcijah in rezultatih raziskav javnega mnenja to morda ni bila najbolj modra politika. Takrat šele so kritiki postali pozorni na ravnanje v mednarodnih operacijah in začeli besno napadati naše delovanje v tujini. Vlada, ki je štiri leta pred nami eksperimentirala v Afganistanu, pa ni bila deležna nobene kritike, ker je vse ostalo v predalih ministrov. Tu se zastavlja vprašanje, ali se splača biti glede mednarodnih operacij transparenten ali ne. To je velika izkušnja za slovensko politiko. Leta 2012 so zaradi mojih in Žbogarjevih napak, ker sva o stvareh govorila preveč odprto, presneto pazili, kaj govorijo javno in do kakšnih podatkov so poslanci upravičeni. Pa ne bom rekla, da je bila zadnja vlada v tem kaj bistveno boljša.

Deset let je dolga doba.

Mislim, da ni mogoče primerjati konca druge svetovne vojne v Evropi s položajem v Afganistanu. Druga svetovna vojna je bila velika vojna. V Hitlerjevi nacistični koaliciji je bilo toliko vojakov, da z majhnimi lahkimi enotami ne bi opravili nič. Zavezniki so znali izračunati, kaj zmorejo vojske nacističnih in fašističnih sil in s čim jih je treba napasti. V Afganistanu moramo opaziti, da je za razliko od druge svetovne vojne operacija samo navidezno potekala z nacionalnimi državnimi vojskami.

Da. V obeh državah je bilo vsaj toliko privatnih najemniških vojakov kot pripadnikov državnih vojsk. In ti vojaki se ne umikajo. Velika podjetja, ki so investirala v Afganistan in Irak, imajo svoje vojske, ki varujejo njihove investicije. O teh vojakih ne vemo nič. Kaj delajo, komu odgovarjajo, koliko časa bodo ostali in kaj bo z njimi, ko se vrnejo. Niti, ali je kdo iz vojne izšel kot invalid, niti kako živi po upokojitvi.

Sploh ni jasno, kdo nadzira sprivatizirano grupacijo vojaške obrambe, niti kako bi jo sploh bilo mogoče nadzirati. Sama nasprotujem privatizaciji varnosti kot elementarni funkciji države. S privatizacijo varnosti je degradirana tudi država.

Ja. Vendar gre tukaj zgolj za en del notranje varnosti. Izšli smo iz države, v kateri je policija opravljala funkcije zasebne in javne varnosti. Sedaj varnost podjetij in ustanov zagotavljalo zasebne varnostne službe, javno na javnih prostorih pa policija, razen ko v primerih kriminalnih dejanj vstopi tudi na območja, ki jih varujejo zasebni varnostniki.

Veste kaj? Kažejo se točke, da umik policije iz varovanja zasebnih prostorov ni nujno dobro deloval na obči občutek varnosti. Ekstremistična, zlasti desna gibanja imajo Slovenijo za raj. Blood and Honor in Headhunters prirejajo zasebne koncerte, kjer se zbirajo na osebno povabilo in jim jih ni treba prijaviti, ker ne gre za javno prireditev. Na takšnem dogodku policija ne more opravljati nobene oblike zbiranja informacij, tudi če gre za dejanja, ki bi zahtevala vpogled. Slovenija je v primerjavi z nekaterimi drugimi zahodnoevropskimi državami zelo liberalna. Tukaj se zelo široko razumljena svoboda posameznika in omejevanje policije v njenih pristojnostih kažeta kot sijajna možnost za zlorabe. Vojaško kopiranje zasebnih varnostnih organizacij pa je zelo problematično.

Obstajate dve agenciji, ki poskušata zbirati ljudi in jih uriti za delo v zasebnih vojskah, vendar ne zelo intenzivno.

Da. To obstaja. Ko se je finančna kriza začela kazati tudi pri vojski, so najbolj izurjeni pripadniki posebnih enot za najbolj tvegana dela pričakovali boljše plačilo. Delo v zasebnih vojskah se je zazdelo zelo privlačno, predvsem delo v organizacijah za osebno varovanje. Nekaj specialcev je šlo v osebno gardo predsednika Karzaja v Afganistanu, kjer so prišli v stik z zasebnimi podjetji. Ugotovili so, da imajo tam tudi po desetkrat višje plače za opravljanje manj zahtevnih nalog. Zazdelo se jim je, da so to bolj imenitne službe, in so odšli.

Ne. Ni mi všeč. Vprašanje privatiziranja vojaških funkcij obrambe s privatnimi vojskami opažajo vse vojske. V nekaterih so razmišljali, da bi bilo treba vojakom dati priložnost, da gredo za leto ali dve v privatno vojsko in se vrnejo. Angleži so o tem imeli zelo intenzivno razpravo, ker je v privatnih vojskah zelo veliko pripadnikov njihovih posebnih enot. »Dovolimo jim eno sobotno leto, ker nas bodo sicer zapustili.« Za državo je problem, če izgubi najbolj izurjene vojake. Vsaka vojska se mora vprašati, kako jih zadržati, če jim ne moreš dati niti visoke plače niti javnih časti in slave. S čim jih boš zadržal?

Vedno slabše. Javno mnenje je do vojske zelo spoštljivo. Stopnja zaupanja v poštenost delovanja Slovenske vojske je zelo visoka. Na ravni politike ni enakega odziva. Pričakovali bi, da se bomo politiki kot predstavniki javnosti enako obnašali. Pa se ne. Politika vojsko podpira samo deklarativno. Na vseh odborih lahko slišite, kako zelo se hvali in podpira slovenske vojake, ko pa pride do vprašanja proračuna, vsi sprva povzdigujejo glas: »Kako je možno, da vojski ponovno znižujemo proračunska sredstva? To je nesprejemljivo.« In potem vsi glasujejo za. Vključijo se primerjave z drugimi sektorji. Je bolje imeti sredstva za 120.000 brezposelnih ali je bolje ohraniti več sredstev pri vojski, v kateri je 7000 zaposlenih? Politična ocena je takoj na strani 120.000, ker tam dobiš politično moč. Sedem tisoč ljudi ne predstavlja politične moči. Zato je vojska vedno bolj marginalizirana.

Pa še en razlog je. Odkar so obrambna in zaupna naročila v vojski pod nadzorom notranjih finančnih organov, kot sta računsko sodišče in komisija za preprečevanje korupcije, in pod mednarodnim nadzorom institucij Evropske unije, se na obrambnem področju ne da več neopazno krasti. Zato vojska za grupacije, ki so bile navajene biti prisesane na obrambna naročila, ni več zanimiva. Zato tudi sredstev za velike modernizacije vojske ni več v proračunih.

Ob povratku iz Afganistana se je treba vprašati, ali si je mednarodna skupnost odprla kakšna druga primerljiva bojišča, na katerih bi lahko usposabljala vojske v pogojih realnega vojskovanja. Ugotovimo, da si ni, kljub temu da se število konfliktov ni zmanjšalo. Interesa mednarodne skupnosti, ki ji pripadamo, za delovanje na bojiščih zunaj svojega prostora je vedno manj. V štirinajstih letih vojne v Afganistanu se je koncept intervencionizma izpel. Operacije zunaj območja Nata so bolj ali manj končane. Že leta 2011 smo vedeli, da bo leta 2014 konec operacije v Afganistanu. Postavljalo se je vprašanje, kam naprej. Nato je začel spreminjati načrte notranjega usposabljanja v smeri večjega upoštevanja 5. člena washingtonske pogodbe, ki govori o kolektivni obrambi. Že pred tremi leti je bila načrtovana prva velika notranja vojaška vaja, ki bo sledila 5. členu. Razmišlja se o obrambi na ozemlju držav članic zveze Nato. Ta premik se dogaja že dve ali tri leta, vendar ga nismo opazili. Kar se je Slovenska vojska v operacijah v tujini naučila, se je naučila. Očitno se bo to znanje zdaj uporabljalo na ozemlju članic zveze Nato, ne pa v čezmorskih operacijah.

Ne prehitro sklepati. Ko je bil leta 2011 sprejet nov strateški koncept zveze Nato, je bila Rusija prva ključna strateška partnerica. Kitajska tudi.

Niste bili pozorni. To bi bila operacija izven ozemlja zveze Nato. Rekla sem vam, da se je intervencionizem izpel. Mislim, da bi v tem primeru branili evropske meje na ozemlju članic in ne bi prestopili meje z Ukrajino. Tudi to pa je sedaj področje čiste špekulacije. Logika je podobna logiki iz hladne vojne.