Tudi dvorana Laszlo Papp v Budimpešti je bila dejansko polna. 12.000 gledalcev. Torej nekaj manj kot 20.000 gledalcev na finalu svetovnega prvenstva leto prej v Beogradu. Redki so športi, v katerih je ženski spol po dosegu konkurenčen moškemu, in rokomet je eden teh. Resda tudi v specifičnih okoljih, ki se značilno razlikujejo od siceršnjega nabora udeležencev. Ni namreč veliko finalnih evropskih tekmovanj, kjer vrh krojijo predstavnice Madžarske, Črne gore, Makedonije in Danske, kot je to v ženskem rokometu. Sodeč po vnetosti rokometašic ter spisku poškodb oziroma klasificiranih grobosti, izvedenih v finalni tekmi med črnogorsko Budučnostjo in madžarskim Györijem, na primer »s kolenom v glavo«, »usedla se ji je na koleno«, »pretres možganov«, »trčili sta z glavama«, je osnovna privlačnost v tem, da gre za ženski pretep. Zares grobo. Tudi razvpiti udarec s čelom Zinedina Zidana lahko v primerjavi z najbolj konkretno možno »čelno«, ki jo je igralka Budučnosti Kneževićeva spustila madžarski nasprotnici v predtekmovanju, ocenimo kvečjemu kot skrajno zadržano simulacijo nasilja. Čeravno je kompetentni, a tudi navdušeni reporter večino agresivnih gest okliceval s pridevnikom »nehote«, je spričo številnih poškodb in agresivnih aktov temu težko verjeti. Punce so se šle zadevo zares. In hočeš nočeš: v nedeljo se je zgodila kulminacija ženskega rokometa, discipline, ki je, evidentno oplemenitena s feminističnim »girlzzz power« etosom iz ženskih zaporov, iz nekoč kanček odločnejšega damskega žoganja postala žensko gladiatorstvo.