Janša ni prvi (nekdanji) premier na svetu, ki je bil pravnomočno obsojen, in kdor se spomni zgolj zadnjih dveh iz neposredne soseščine, Silvia Berlusconija in Iva Sanaderja, ve, da sta tako nekdanji italijanski kot nekdanji hrvaški premier prepričana o nekorektnosti postopka in nepravičnosti sodbe. Golide gnojnice, ki sta jo Janša in njegova stranka včeraj brez odlašanja začela zlivati na slovensko pravosodje, so na eni strani pričakovani odziv, na drugi strani pa nadaljevanje pravnega boja z drugimi sredstvi. Ne vedno zgolj političnimi v ožjem pomenu besede.
Tako bo Patria navzlic pravnomočni sodbi ostala eden tistih ne tako maloštevilnih primerov, ob katerih se je mogoče – in potrebno, čeprav zveni retorično – vprašati, koliko pa je takšnih, ki jih dejstva (in pravne utemeljitve) zunaj konteksta politične unovčljivosti sploh zanimajo. Koliko jih je v tej državi, ne le politikov, ki spoštujejo vladavino prava, četudi jim v posamičnem primeru ni prijetna oziroma tudi ko da prav komu drugemu. Ali pa temu sploh ne da prav, le »drugače« (pač po drugih, precej manj poljubnih merilih, kakršna so pravna) ovrednoti ugotovljena dejstva in okoliščine. Praznost mantre slovenskega političnega razreda, od ene do druge strani političnega spektra, da nihče ni kriv, dokler mu to ni pravnomočno dokazano, je od včeraj očitna. Tudi pravnomočna sodba ne zadostuje vsem in vselej. Ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli, da, prav on, je to lepo strnil v odgovoru na vprašanje, ali bi on na Janševem mestu odstopil kot predsednik stranke: »V ZDA mi drugo niti ne bi preostalo, za tukajšnje okolje pa to težko rečem.«
A če ni prvi na svetu, je Janša prvi pravnomočno obsojeni nekdanji slovenski premier. Obsojen zaradi korupcije, zaradi katere doslej iz vrhov izvršilne oblasti razen enega nekdanjega državnega sekretarja ni bil obsojen še nihče. Obsojen zaradi korupcije, zaradi katere je resda tu in tam že moral oditi kakšen minister, a vendarle še zmeraj – spet, od ene do druge strani političnega spektra – velja za nekakšen kavalirski delikt, zaradi katerega ni treba odstopiti. Z malo dobre volje, še bolje – nepopravljive naivnosti, lahko sodbo Janši torej razumemo tudi kot sodbo tej »kulturi« korupcije kot politično sprejemljivemu obnašanju. Prevelikega vzgojnega oziroma splošnega preventivnega učinka pa od ene same sodbe vendarle ne gre pričakovati.
Navsezadnje tudi zato, ker po prevladujoči razlagi ni zakonske ovire, da bi Janša kot pravnomočno obsojeni državljan ne smel biti nosilec volilne liste svoje stranke (in ne biti kandidat za predsednika vlade). In tudi ni nobenega zagotovila, da Slovenska demokratska stranka z njim, pravnomočno obsojenim na čelu, po tej sodbi ne bo dosegla najmanj enakega volilnega izida, kot bi ga, če sodbe ne bi bilo. Pravo je odločitev o tem, ali so za nekatere najvišje javne funkcije v državi primerni obsojeni za nezakonito ravnanje pri opravljanju teh funkcij, pač prepustilo volilcem, Janša pa ima najzvestejše.
A navzlic pridušanju evroposlanca Milana Zvera, da se »ne bomo zlomili, ne bomo popustili in ne bomo odnehali«, se malce bolj dolgoročno ob pravnomočno obsojenem predsedniku v SDS ne bodo mogli pretvarjati, da se ni zgodilo nič. Že doslej očiten odmik drugih desnosredinskih strank od Janševe SDS je z včerajšnjimi odzivi njihovih predsednikov ob objavi pravnomočnosti sodbe postal politično dejstvo. Drugače rečeno, ne v parlamentu ne zunaj njega ni videti, kdo bi hotel sodelovati s SDS, dokler jo vodi Janša. Čim dlje bo stranka vztrajala pri svojem predsedniku, tem manj perspektive bodo v njej videli tisti, ki vanjo niso prišli zato, da bi večno zbirali podpise za referendume, interpelacije in druge opozicijske dejavnosti, pa tudi večnega kulturnega boja so po malem že naveličani. Zato se bodo politično bodisi upokojili, bodisi zamenjali barve, bodisi poskušali prevzeti stranko.
Janša je politično izkušen in se te nevarnosti verjetno zaveda, ni pa nujno, da kljub temu pri včeraj zastavljeni drži ne bo vztrajal. Na eni strani se lahko vselej zanese na precej dolgo vrsto poslancev, ki bodo brez njega takoj potonili v nepomembnost, na drugi strani pa je dovolj brezobziren, da v odločilni bitki za politično preživetje – in namišljeno mesto v zgodovini – žrtvuje tudi stranko. Kakor je »svojo stranko« prejšnji konec tedna žrtvoval tudi Janšev domnevni antipod Zoran Janković.
Slovenija je v položaju, v kakršnem še ni bila. Desno od politične sredine je že razpadlo dolgoletno politično zavezništvo, razmeroma kmalu pa zna od trdnosti počiti še v doslej prevladujoči stranki. Levo od politične sredine je razneslo doslej največjo stranko, medtem ko utegne kakšna nova stranka z istimi strici in podobno podporo, kot jo je pred prejšnjimi volitvami imela Pozitivna Slovenija, onemogočiti prevlado doslej javnomnenjsko vodilnih socialnih demokratov. Nič čudnega pravzaprav, da predsedniki strank, razen enega, drug drugemu sporočajo, da so za čimprejšnje volitve, predsednico vlade pa pozivajo, naj odstopi in omogoči začetek postopkov. Do »preveč« predčasnih volitev od leve do desne v resnici ni nikomur.
