Slovenija se v Južni Koreji ni ustrašila pritiska, ki se je ustvaril po spodrsljaju na uvodni preizkušnji z Japonsko. Močno pomlajena vrsta brez pomembnih igralcev z največ znanja (Kopitar, Kristan, Tičar, Jeglič, Sabolič, Kranjc...) je izostanek kvalitete nadomestila z zelo opaznim tovariškim duhom, ki v garderobi vlada že vse od prihoda selektorja Matjaža Kopitarja. Sedanjo generacijo reprezentančnih hokejistov odlikujejo žlahtne športne vrednote, ki so formula za uspeh. Ker velika večina igralcev nastopa v tujini, ni obremenjena z dogajanjem na domači sceni in delitvami na Ljubljano in Jesenice, kar se je dogajalo prejšnjemu rodu. Reprezentanti so šele na tujem spoznali pravi profesionalizem, zato se zgledno obnašajo tudi v času igranja za Slovenijo. Selektorju Kopitarju se je zdaj iztekel štiriletni mandat, a je edina smiselna poteza, da ga podaljša. Slovenija ima pod njegovim vodstvom prepoznaven in moderen slog igre. V moštvu je vzpostavljena hierarhija, na šestih dosedanjih tekmovanjih (Bratislava, Ljubljana, Vojens, Stockholm, Soči, Goyang) pa je pogrnil le dvakrat. Sokriv je zgolj za lanski neuspeh na Švedskem, kjer je Slovenija izpadla iz elite tudi zaradi njegovih taktičnih napak, na Slovaškem 2011 pa so se igralci in selektor šele začeli spoznavati med seboj.
Kopitarjev naslednji veliki izziv bi moral biti večletni obstanek v eliti. Ker bo Slovenija že prihodnjo pomlad na šampionatu na Češkem morda nastopala celo v olimpijski postavi, bo glede na vse okoliščine morala napasti četrtfinale, kar bi bil nov zgodovinski mejnik. Zagotovo ima sedanje moštvo že dovolj izkušenj, da lahko naredi pomemben korak naprej in nadaljuje svojo pravljično zgodbo, ki je glede na izredno slabe razmere v klubskem hokeju še zadnje upanje za rešitev panoge. Veliko bo na kocki tudi konec junija na volilni skupščini hokejske zveze, kjer bo glavni favorit za predsedniški stolček sedanji šef organizacije Matjaž Rakovec.
