Poročilo foruma za podnebne spremembe prinaša seznam ukrepov, ki bi preprečili dvig temperature na zemlji za več kot dve stopinji Celzija. Stanje je namreč skrb zbujajoče. Na globalni ravni presegamo bioproduktivno zmogljivost planeta za 40 odstotkov. Če se bo temperatura dvignila do konca stoletja za več kot dve stopinji, bodo posledice neobvladljive. Znatno se bo povečevalo število vročinskih udarov, suš in poplav. Poročilo ugotavlja, da so bili dosedanji ukrepi premalo ambiciozni, saj se temperatura ozračja povečuje. Pravočasni ukrepi naj bi po oceni strokovnjakov minimalno vplivali na rast, v primeru neaktivnosti pa bi bili stroški znatno višji. Avtorji poročila opozarjajo na nujnost prehoda na nizkoogljične vire energije, pri čemer bi se moral delež slednjih povečati s trenutnih 17 odstotkov na minimalno 54 odstotkov energijskih virov do leta 2050.
Sedanja kriza in omejitve okolja postavljajo v ospredje vprašanje prihodnjega razvoja. Dosedanji tranzicijski razvojni model, temelječ na povečevanju intenzivnosti srednje kvalificiranega dela, starih podsistemih, visoki politizaciji in šibki etiki politično-poslovnih elit, je dokončno izpet. Alternativni neoliberalni razvojni model ne prepozna pomena solidarnosti, želje Slovencev po bolj kolektivnem odločanju in upravljanju ter izzive trajnostnega razvoja. Prav zato zeleni razvojni preboj lahko razumemo kot tretjo pot. Pri tem ne gre izključno za problematiko okolja. V tržnem gospodarstvu postajajo danes vse bolj pomembni kultura sodelovanja, inovativnost, pravičnost, etičnost in mrežni pristopi. Vse bolj govorimo o ekopartnerskem kapitalizmu.
Sedanja kriza ni samo finančno-gospodarska, ampak tudi socialna in okoljska. Antagonizem med delom in kapitalom vse bolj dopolnjuje tudi tisti med kapitalom in okoljem. Ekonomija je s svojim evolucijskim razvojem v smeri današnje ekonomike etična vprašanja potisnila v ozadje. Posledično sodobna ekonomija ne more odgovoriti na moralne kritike, povezane z dohodkovno neenakostjo in načinom delitve bremena sedanje krize zaradi socializacije izgub in privatizacije koristi. Ekonomisti obenem pogosto predpostavljamo, da so naravni viri nadomestljivi z drugimi proizvodnimi tvorci (šibka trajnost). Toda v primeru neobnovljivih virov ni tako. Zato obstajajo meje rasti na lokalni, državni in globalni ravni. Zaradi prekomerne rasti imamo danes dolgove do prihodnjih generacij ne samo v finančnem smislu, ampak tudi v okoljskem. Pozabili smo, da ima naravni kapital pogosto izredno dolgo amortizacijsko dobo. Zato mora biti rast v Bouldingovem duhu »Vesoljske ladje Zemlja« prilagojena ekološkim omejitvam našega planeta kot zaprtega cirkularnega sistema. Ali kot pravi omenjeni avtor: »Kdor verjame, da se lahko nadaljuje eksponentna rast v končnem svetu, je bodisi norec ali ekonomist«.
Mnogi ekonomisti vidijo rešitev v tehnologiji. Ali se lahko zanesemo na bodoče tehnološke rešitve? Ali tehnologija v resnici v celoti rešuje okoljske težave? Inovacije zmanjšujejo stroške onesnaževanja in posamezne tehnologije so lahko okoljsko učinkovite. Toda na primer pri proizvodnji fotovoltaike pogosto porabimo več neobnovljivih virov, kot slednja prinaša koristi. Biogoriva povzročajo dvig cen hrane in povečujejo problem revščine v nerazvitem delu sveta. Tehnologija povečuje učinkovitost v smislu manjše porabe energije na enoto produkta, toda rast absolutno povečuje porabo materialov in energije, zato prvi učinek pogosto ne prevlada nad drugim. Ni pomembno samo, ali je končni izdelek ekološko prijazen. Še pomembnejša je stopnja odvisnosti njegove proizvodnje od fosilnih goriv.
Rast bo zelena ali pa je ne bo. Z zelenim razvojnim prebojem so posledično povezana tudi zelena delovna mesta. Toda kako jih opredeliti? V osnovi gre za delovna mesta, za katere bolj čiste alternative ne obstajajo. Nove zaposlitve v TEŠ 6 niso zelene, saj obstajajo okoljsko bolj ustrezne energetske alternative. Zeleno delovno mesto ne upošteva samo okoljski vidik, ampak mora človeku tudi omogočati spoštljivo in dostojno življenje. Zadnje poročilo Umanotere je pionirsko, saj smo prvič dobili analizo problematike in potenciala zelenih delovnih mest v Sloveniji. Avstrija ima na področju okoljskega blaga in storitev okoli 5 odstotkov takšnih delovnih mest, Danska 9 odstotkov in Slovenija 3 odstotke (30.000 zaposlenih). Umanotera ocenjuje, da v Sloveniji obstaja znaten zeleni delovni potencial na področju ekološkega kmetijstva, učinkovite rabe naravnih virov, gozdno-lesne verige, obnovljivih virov energije, povečanja energetske učinkovitosti in trajnostnega turizma (okoli 250.000). Številka vključuje tudi ozelenjena sedanja delovna mesta (na primer ekološko kmetijstvo namesto tradicionalnega), zato je dejanski prirast ustrezno manjši.
Na lokalni ravni obstajajo danes mnogi primeri dobrih praks (na primer lokalna samopreskrba s hrano, ekološka pridelava hrane, centri ponovne uporabe odpadkov) z močnimi sinergijskimi učinki na ekonomskem, okoljskem in socialnem področju. Pogosto gre za družbene inovacije in nove poslovne modele, za katere so značilni horizontalni pristopi, zato takšnih projektov pogosto ne podprejo državne institucije. Boljša sistemska podpora države konkretnim razvojnim projektom bi lahko bila eno od jeder novega inovacijsko-trajnostnega preboja Slovenije.
Danes potrebujemo ustvarjalno, pravično in skromno družbo, ki živi znotraj svojih ekoloških omejitev. V določeni meri gre za odrekanje na račun lepše prihodnosti naših potomcev. Nič novega. V socializmu s(m)o se odrekali za lepšo prihodnost. V neoliberalnem svetu nas vseskozi prepričujejo, da večje varčevanje vodi v neko lepšo nedosegljivo prihodnost. Prehod v storitveno ekonomijo, nove tehnologije in zeleni davki ne bodo dovolj za zeleni obrat. Vrednostno, miselno in operativno potrebujemo korenite spremembe. Vodenje takšne politike je mnogo bolj kompleksno in zahtevno od izvajanja dosedanje varčevalne politike. Na žalost so kompetence naših političnih elit obratno sorazmerne temu izzivu.
