bizy76, 11. aprila 2014
Mislim, da je treba vrhovno sodišče razpustiti in postaviti nove temelje in sodnike, ki niso politično obremenjeni ter poznajo poštenost in vrednote poštenja.
pravičnik, 13. aprila 2014
(komentarji na forumih o sodbi vrhovnega sodišča v zadevi Maček)Pred kratkim sem nekje bral o ameriški sekciji krščanskih fundamentalistov, ki do zadnjega diha branijo svoja spoznanja o tem, da je bil človek ustvarjen pred šest tisoč leti in živel skupaj z dinozavri. Pred tem pa ni bilo ničesar, tudi vesolja ne, ker se Bog še ni odločil, da bi kaj ustvaril. Kdor bi trdil drugače, je tvegal marsikaj neprijetnega. V nekaterih ameriških zveznih državah je zakon prepovedoval misliti drugače. Da to ni potegavščina, pričajo odlični filmi na to temo; prvi med njimi, najbrž leta 1960 posneti Inherit the Wind s Spencerjem Tracyjem v glavni vlogi, je bil nominiran kar za štiri oskarje.
Film je dragocen, ker opozarja na popolno odsotnost razuma, ko so na delu dovolj močna čustva. Izkaže se, da lahko sovraštvo iz noči naredi dan, še raje obratno. Ko vsi neobremenjeni vidimo dan, je za fanatika trda noč. Naša največja napaka je, da zaslepljenega poskušamo prepričevati, da ni tako, da sije sonce in pojejo ptiči. Ker hodimo po poti racionalnega, se ne moremo srečati, saj je on že zdavnaj skrenil z nje. Komunikacije enostavno ni, ker se dogaja mimobežnost, mi pa še naprej vztrajamo na isti poti, kjer ni sogovornika. Govorimo vseskozi v prazno.
Prav tako situacijo tvegam s tem zapisom. Nihče, ki je preplavljen s čustvi, ko beseda nanese na tragedijo, za katero je storilec nesporno odgovoren, ne bo z olajšanjem bral mojega prispevka. Za večino celo mislim, da me bo uvrstila med tiste, ki jih je treba popljuvati ali celo likvidirati, ko bi v meni videli Mačkovega odvetnika. Pa se v resnici potegujem le za korektne odločitve sodišč, pri čemer je pot do njih včasih hitra, sem ter tja pa tudi (pre)dolga.
Ker nisem prebral sodbe vrhovnega sodišča, lahko le na splošno rečem, da lahko sodišče v ponovljenem postopku znova odloči enako, kot je odločilo prvič, če se bo po vseh dodatnih dokazih, ki bi morali biti izvedeni že prvič, tudi v drugo potrdil enak sklep.
Nihče ne želi trčenja
Vedno znova pa me žalostijo zapisi, kakršni se pojavljajo ob omenjeni sodbi, ki je razveljavila sodbi nižjih sodišč. Gre za enega najbolj tragičnih dogodkov na naših cestah, ko je voznik povzročil smrt treh mladih. Na avtocesti je vozil vinjen in v nasprotni smeri. Četrta žrtev, dekle, je hudo poškodovana preživela.
»Pravičnik«, ki je na forumu povedal svoje mnenje, je precej gotovo povzel mnenje premnogih bralcev. Prav malo verjetno je, da bi se dalo sedaj, ko so čustva sveže in na novo razvneta, razmere pomiriti. Že vnaprej je vsak avtor drugačnega razmišljanja obsojen na vlogo hudičevega advokata in na temu podobne odzive, večinoma na forumih.
Naj poskušam bralcu, vsaj tistemu, ki se je morda dovolj pomiril, da prisluhne nekaterim argumentom, orisati stvari, ki jih je treba vedeti, ko izrekamo sodbo. Kar se dogaja pri prometnih nesrečah, je v več kot 99 odstotkih nenaklepno. Nihče ne želi posledic, saj pri tem obstaja tudi nevarnost zanj. Nihče ne želi trčenja, ker je tveganje za vse vpletene previsoko. Celo če popolnoma pijan sedem za volan, je moja edina želja, da pridem mimo policijskih kontrol, ne da bi se zvrnil v jarek in ne da bi v koga trčil, torej nepoškodovan na cilj. Če sem malo manj pijan, imam morda celo občutek, da vozim bolje kot sicer, v nobenem primeru pa ne želim s kom trčiti. A že to, da tak sedem za volan, je vredno očitka in kazni, ne da bi se moralo sploh kaj hujšega zgoditi.
Dejanje, ki bi bilo storjeno z direktnim naklepom, bi pomenilo, da sem namesto noža, sekire ali pištole vzel v roke avto in z njim zapeljal v izbrano osebo ali več njih in povzročil usodne posledice. Tudi tak, skrajno redek primer poznam. Žena, hudo ljubosumna (z razlogom), je z avtomobilom zasledovala moža. Ko ga je opazila hoditi objemajočega drugo žensko, je zapeljala v oba. Seveda je šlo za naklepni umor, kjer ni bilo razlike med orožjem, kakršno običajno poznamo, in avtomobilom, ki je izjemoma služil kot orožje.
V naslovnem primeru pa je očitno treba še enkrat in natančneje preveriti, ali je voznik dobro videl, da vozi v nasprotno smer, in se je torej že v začetku odločil za tako vožnjo, ali pa tega, da vozi narobe, sploh ni zaznal. V zadnjem primeru je kvalifikacija dejanja drugačna, ker ni naklepa. To ne pomeni, da je – kot skrajno neodgovorno poročajo mediji – »ubil tri mlade in odkorakal na svobodo«. Pomeni le, da se bo postopek nadaljeval in da bo treba odpraviti vse dvome o podrobnostih, ki so pomembne. Ko bi obstajala nevarnost ponovitve, bi lahko sodišče takoj odredilo pripor in storilec ne bi bil več na svobodi.
Pokončati še zdravnika, psihologa, paznika...
Seveda nikakršne podrobnosti, ki lahko bistveno vplivajo na drugačno kvalifikacijo dejanja, ne spremenijo obupno tragičnih dejstev. Pripomorejo le k temu, da sodišče z dolžno vestnostjo preišče še tisto, kar se sprva ni zdelo pomembno.
Pri poročanju, kakršno prebiramo in poslušamo, ni čudno, da sledijo komentarji staršev nesrečnih žrtev, ki izražajo cinizem in so posledica obupa, kakršnega povzročajo tudi senzacionalistični mediji. Tudi zavod Varna pot se ni izkazal. Verjamem, da delajo predano in z najboljšimi nameni, a predstavniki delajo žrtvam in javnosti prav slabo uslugo, v resnici škodo. Očitno je, da žrtve in njihovi sorodniki ne dobijo ustrezne pomoči od nikogar. Pozivi k strožjemu kaznovanju in drugačni kvalifikaciji krivde so popolnoma napačna terapija za žrtve; so tudi v nasprotju z našo zakonodajo, kakršna je v veljavi že več kot pol stoletja. Ko bi šlo za napako, lahko verjamemo, da bi jo v tem času opazil vsaj kdo od pravnih strokovnjakov.
Poleg tega se v medijih pojavlja trditev, da je alkohol olajševalna okoliščina. To je teoretično mogoče, a pri prometnih nesrečah se v vseh desetletjih srečevanja s sodbami v kazenskem postopku ne spomnim takega primera.
Politika medijev, da žrtve izkoriščajo za oblikovanje javnega mnenja – zlasti v primerih, ki imajo močno čustveno noto – je ena najbolj usodnih in najbolj zgrešenih. Žrtvam je treba nuditi korektno pomoč, ki ni v tem, da jih tolažimo z visoko kaznijo za storilca. Seveda je prav, da sodišče kar se da hitro odloča, vendar ne na škodo zakonitosti. Prav tako je škodljivo, ko bi se sodišče vživelo v občutke žrtve in pretežno skozi tako perspektivo odmerjalo kazen. A mediji in javno mnenje pod njihovimi vplivi zahtevajo prav to. Najbolj očitno posledico vidimo na forumih – ob vseh pridržkih in poznavanju vpliva anonimnosti, sproščanja agresije in podobnih psiholoških mehanizmih. Če nadaljujemo prvi zapis, kjer smo usmrtili Mačka, njegovega odvetnika in sodnika, je treba za njimi pokončati tudi zdravnika, ki bo morda Mačku pomagal preživeti, psihologa, ki ga bo v zaporu poskušal spoznati, in na koncu še paznika, ki mu bo v celico prinesel hrano in mu rekel dober dan.
