Venezuelski predsednik Nicolas Manduro je izkoristi srečanje zunanjih ministrov zveze južnoameriških držav za javno objavo aretacije generalov letalskih sil pod obtožbo, da so pripravljali državni udar. Povedal je še, da so ga pripravljali v povezavi z opozicijo ter da so ga preprečili tako rekoč v zadnjem trenutku. Po prvih zaslišanjih se je izkazalo, da naj bi bil odločilen za njihovo akcijo prav ta teden. Generalom bo zdaj sodilo vojaško sodišče, gre pa za prvo pomembno grožnjo Mandurovi vladi dobro leto dni po prevzemu oblasti od pokojnega voditelja venezuelske bolivarske socialistične revolucije Huga Chaveza.
Namero pučistične trojice so po navedbah Mandura razkrili mladi častniki, pozvani, da sodelujejo v udaru. Šlo naj bi za mehko inačico vojaškega prevrata s sprožitvijo kaosa v javnih službah, skupaj z izklapljanjem elektrike po vsej državi in blokiranjem oskrbe z drugimi pomembnimi dobrinami, kar bi posledično zahtevalo poseg vojske. Takšna zmeda v Venezueli delno že vlada in zdaj poldrugi mesec trajajoče demonstracije napaja prav nezadovoljstvo s hiperinflacijo ter pomanjkanjem mnogih osnovnih dobrin od toaletnega papirja naprej. Manduro je doslej za vnašanje zmede v državo neposredno obtoževal ZDA in njihove želje po menjavi režima, očitno pa se sooča z globljo krizo družbenega programa, ki ga je pred skoraj pol stoletja zastavil Chavez.
Medsebojna obtoževanja
Srečanje zunanjih ministrov južnoameriških držav v Caracasu je bilo med drugim namenjeno tudi reševanju vse bolj zapletenega položaja v Venezueli, kjer je bilo v dosedanjih nemirih ubitih že 36 ljudi. Medsebojna obtoževanja med vlado in opozicijo o tem, kdo podpihuje nemire, se zaostrujejo. Henrique Capriles Radonski, ki je bil tesno poražen na lanskih predsedniških volitvah, je znova ost kritike usmeril na Mandura ter ga obtožil, da priliva olja na ogenj. »Samo on in edinole on je odgovoren za nastali položaj,« zatrjuje Capriles, medtem ko je Manduro v ekskluzivnem intervjuju za CNN Christiane Amanpour precej nespravljivo razlagal, da v ZDA nihče ne bi mirno sprejemal rušenja tamkajšnje oblasti. »Kaj bi se zgodilo, ko bi neka skupina zahtevala od predsednika Obame, da odstopi, ter terjala spremembo ustavne ureditve?« jo je vprašal in odgovoril, da bi ameriška vlada zagotovo uporabila vsa zakonita sredstva za zagotovitev reda in miru ter spoštovanje ustave. Kljub stalnim pozivom k dialogu se je venezuelska oblast v minulih tednih zatekla k nekaterim grobim in med zagovorniki demokratičnih pravic državljanov ne ravno legitimnim ukrepom za umiritev socialnih protestov.
Dejansko se nasprotja med protestniki in oblastjo še stopnjujejo ter se selijo v državne organe. Minuli teden je tamkajšnji kongres voditeljici opozicije Marii Corini Machado odrekel imuniteto in s tem omogočil sodišču, da jo preganja zaradi domnevne podpore uličnim demonstrantom. Udarec opoziciji je prinesla tudi obsodba župana mesta San Cristobal, kjer so se začeli protivladni protesti. Daniel Ceballos je bil obsojen na leto dni zapora, ker ni preprečil nasilja in blokade ulic, ter se po hitrem postopku znašel za zapahi podobno kot pred njim župan San Diega Enzo Scarano, ki so ga po hitrem postopku zaradi iste obtožbe obsodili na desetmesečno zaporno kazen.
Obe strani se javno zavzemata za rešitev krize z dialogom, s čemer pa se ne strinjajo posamezni protestniki. »Dialog? Mir? To so vse spletke, s katerimi si Manduro kupuje čas,« je prepričana Lucía Anderson, ki podobno kot drugi na ulicah več venezuelskih mest meni, da je tovrstni pritisk na oblasti edina pot iz krize, v kateri se je znašla ta z nafto bogata, sicer pa na splošno revna država. Problemi pa seveda niso novi, saj se kopičijo že desetletja, zadnjih 15 let pa so ujeti v nasprotja med tako imenovanimi Chavisti in nasprotniki lani umrlega karizmatičnega voditelja. Ta je leta 2002 doživel podoben poskus opozicijskih politikov, poslovnežev in dela vojaškega vrha, da ga strmoglavijo. Ko so se pred poldrugim mesecem sprožili protesti v San Cristobalu, so nekateri v njih prepoznali podoben poskus odstranitve vendarle demokratično izvoljenega naslednika Huga Chaveza, ki pa mu zdaj očitajo, da na konferenci za nacionalno pomiritev pretekli mesec ni bilo prostora za opozicijske voditelje. Da je dialog bolj monolog, je pokazala tudi tako imenovana komisija resnice, oblikovana v nacionalnem parlamentu minuli teden, katere naloga je raziskati nasilno ozadje dosedanjih protestov. Opozicija je zavrnila kakršno koli sodelovanje v tej komisiji, prepričana, da je ustanovljena zgolj zato, da upraviči vladno zatiranje demonstracij.
Malo prostora za dialog
Tako vladna stran kot opozicija se zatekata k skrajnim obtožbam. Manduro uporablja izraze, kot so fašisti, vampirji, teroristi in morilci, njegovi nasprotniki pa ga opisujejo kot samodržca in norca na čelu totalitarnega režima. Venezuelski družboslovec Maryclen Stelling, ki vodi center za latinskoameriške študije Romulo Gallegos, ugotavlja, da ta prenapetost preprečuje kakršno koli poglobljeno razpravo in trezno oceno položaja v državi. Obe strani sicer iščeta mediatorja v sporu, latinskoameriški papež Frančišek je že pokazal zanimanje zanj, vendar vladna stran ne želi nikakršnega vmešavanja Cerkve. Za to ima stvarne razloge, saj se je med politično krizo leta 2002 Cerkev postavila na stran Chavezovih nasprotnikov. Depeše, ki jih je objavil Wikileaks, namreč pričajo, da je nadškof Baltazar Porras iz Meride ne le javno kritiziral tedanjo vlado, ampak pozival ZDA, da intervenirajo proti Chavezu.
