Trojka mora izginiti

Vse je odvisno od tega, kakšne sankcije bomo sprejeli. Če bodo to ukrepi, ki ne bodo prizadeli ruske vlade in gospodarskega sistema, potem bodo brez učinka. Biti moramo previdni, da ne bi sprejeli sankcij, ki bi prizadele prebivalstvo, saj bi ga to še dodatno mobiliziralo proti nam. Če se že zavzemamo za sankcije, potem morajo biti takšne, ki prizadenejo ruski gospodarski aparat, industrijo in finančni sistem te države. Prvi pogoj, da bi kaj zalegle, pa je, da jih enotno podpirajo vse članice Evropske unije. Hkrati menim, da bi bilo dobro Evropejcem pojasniti, da bi takšne sankcije lahko vplivale tudi na njihov položaj in da se morajo na to pripraviti.

Seveda je treba pri takšnih ukrepih upoštevati, da je denimo Nemčija močno odvisna od dobav ruskega plina, na to bi morebitni Putinovi povračilni ukrepi gotovo vplivali. Hkrati bi morali paziti, da zaradi sprejetih sankcij Rusija ne bi podražila plina, ki ga dobavlja Ukrajini. Potem bi namreč denar, ki ga sedaj dajemo Ukrajini, končal v ruskih rokah. Vse skupaj je precej bolj zapleteno, kot se kaže na prvi pogled.

To je hipotetično vprašanje, ker ne vem, kateri so lahko naslednji koraki zaostrovanja konflikta, toda ruski vladi je treba povedati, da teritorialna celovitost Ukrajine ni nekaj, o čemer bi se lahko pogajali, in v vsakem primeru je treba poudariti, da je pritisk na druge suverene države nesprejemljiv. Vsem skupaj nam mora biti jasno, da nadaljnja zaostritev problema lahko povzroči zelo hudo krizo, in nihče od nas nima interesa, da bi se spremenila v oboroženi vojaški spopad. Tudi Ruska federacija ne.

Dejstvo, da na svetu ostajajo nekateri zločini nekaznovani, ne more biti argument za splošno amnestijo, da bi jih načeloma sprejemali kot dopustne. Imate prav, tudi drugod kršijo mednarodno pravo. Vsak dan denimo v Siriji kršijo mednarodno humanitarno pravo, toda če tam vojaško ne posredujemo, to še ne pomeni, da kršitve drugod sprejemamo brez komentarja. Glavni problem mednarodne politike je namreč, da je vsak primer drugačen in da se v njej človek pogosto znajde v težkem položaju, ko mora pretehtati, ali ne bi vojaško posredovanje situacije še poslabšalo. Prav tako drži, da so tudi deli ukrajinske opozicije izvajali nasilje, toda volja ljudstva je bila v Ukrajini nedvoumna, Janukovičeve vlade niso več hoteli. V Ukrajini zato čim prej potrebujejo svobodne predsedniške in parlamentarne volitve, da bo ljudstvo lahko izvolilo ljudi, ki naj jih zastopajo.

V Evropski uniji članice zelo različno dojemajo Rusijo. Države, ki so trpele pod sovjetsko diktaturo, imajo na Rusijo povsem drugačen pogled. Ali je upravičen, je težko presoditi, res pa je, da so nekateri njihovi strahovi razumljivi. To, kar sedaj počne Putin, ni sprejemljivo in pomeni kršitev mednarodnega prava. Ukrajina ima pravico do spoštovanja svoje ozemeljske nedotakljivosti, in to pravico Putin krši. Države, v katerih živi ruska manjšina, se sedaj bojijo separatističnih teženj. To je razumljivo, vendar pa mislim, da do njih ne bo prišlo, saj so v večini teh držav prebivalci ruskega izvora dobro integrirani, in če bi se morali odločati med Rusijo in Evropsko unijo, bi se bržkone odločili za slednjo.

Če smo natančni, je zadeva potekala nekoliko drugače. Evropska unija se je z Ukrajino pogajala in pogajanja so se zaključila. Rezultat teh pogajanj je bil pridružitveni sporazum. Zato sem tudi potoval v Vilno, da bi ga podpisali. In ne drži, da je Janukovič dejal, da je pod pritiskom. Janukovič je povedal, da se strinja s podpisom sporazuma, potem pa je Rusija začela pritiskati nanj. Šele v sklepni fazi je tako nastala svojevrstna situacija. Ukrajina je bila na robu bankrota, potrebovala je denar in poceni plin na začetku zime. Janukovič je od članic Evropske unije zahteval denar, ki ga te niso bile pripravljene dati. Medtem ko je EU ponujala Ukrajini pridružitveni sporazum, je Putin Janukoviču ponudil denar. In potem Janukovič ni hotel podpisati pridružitvenega sporazuma.

Včasih so stvari v življenju precej enostavne. Evropski uniji zato ni mogoče očitati, da je preveč ponujala in premalo dala, res pa je, da bi morda lahko prej dala denar, ki ga bo dala sedaj, in bi morda državo lahko obdržali v enem kosu.

Evropska unija igra pri reševanju tega konflikta odločujočo vlogo. Konec koncev so trije zunanji ministri članic EU z Janukovičem in opozicijo dosegli dogovor v Kijevu, in ne tista komična dama, gospa Nuland. Prav tako verjamem, da tega konflikta ne bosta rešili Amerika in Rusija, trenutno ga le zaostrujeta. Končna rešitev bo po mojem prepričanju ta, da bo EU Ukrajini ponudila neko evropsko perspektivo, to pa si v resnici želi tudi tamkajšnje prebivalstvo. Te evropske perspektive se ne da izsiliti, o njej se bo treba pogajati brez nervoze in Evropska unija si lahko to mirno privošči. Ljudje na trgu Majdan namreč niso vihteli ameriških zastav, temveč zastavo evropske skupnosti.

To je težko reči, v bistvu smo že pristali v neke vrste hladni vojni in paziti moramo, da ne bo prišlo do oboroženega vojaškega spopada. V teh dneh zato še toliko bolj velja temeljno načelo, da dokler se ljudje pogovarjajo, ne streljajo drug na drugega. Treba je izkoristiti vse priložnosti za pogovor in nadaljevati dialog z Rusijo.

V prihodnosti pa Evropska unija mora najti neko strategijo odnosov z Rusijo. Rusija obstaja, lahko si sicer želimo, da je ne bi bilo, toda Rusija je tu. Soočamo se z močno silo z obsežnimi gospodarskimi viri in vojaško močjo. Zato bi bilo pametno dojeti, da je neposredna soseda Ruske federacije Evropska unija in ne Združene države Amerike. Po drugi strani pa je treba Rusiji tudi povedati, da bo zaostrovanje spora škodilo njenemu gospodarstvu, posledice pa bodo Rusijo prizadele bolj kot Evropsko unijo. Menim, da se Rusi tega tudi zavedajo, in upam, da bo v Moskvi zmagal razum.

To je težko reči, odločitev vedno pade na volilni dan.

Niso slabe, toda saj veste, sem izkušen socialdemokrat. Nekdanji šef moje stranke v Nemčiji je nekoč dejal, da nemški socialdemokrati zmagajo v vseh javnomnenjskih raziskavah in izgubijo volitve. Želim si, da bi bilo ravno obratno. Kljub temu menim, da možnosti niso slabe, čaka pa nas še veliko dela. Ljudi moramo privabiti na volišča in jih prepričati, da je vsak glas, ki ga namenijo skrajnežem, izgubljen glas.

Ni rečeno, da bo volilna udeležba vedno nizka. Menim, da bo zrasla, morda ne na 70 ali 80 odstotkov, pa vendarle. V zadnjih petih letih namreč mediji kot tudi mi pri svojem vsakdanjem delu nismo počeli drugega kot razpravljali o Evropi. In prepričan sem, da so ljudje že dojeli, da Evropska unija močno vpliva na njihovo življenje. Zato ne bi bilo logično, če jih evropske volitve ne bi zanimale. Poleg tega imamo sedaj prvič neposredno tekmovanje glavnih kandidatov strank, in ker so tudi nacionalne stranke izrekle podporo tem kandidatom, pričakujem, da bodo te volitve tudi za volilce precej bolj zanimive.

Ena najbolj pomembnih nalog, ki si jih moramo zastaviti, je boj proti brezposelnosti mladih. Cilj vsake generacije politikov mora biti, da zagotovi možnosti za preživetje naslednje generacije. Zato smo tu. Da ustvarjamo dostojne pogoje za življenje sedanje generacije in zagotovimo prav takšne pogoje za preživetje naslednje. V Evropi sedaj generacija mladih plačuje za krizo, ki je ni sama povzročila. Zato se sploh ne čudim, da so skeptični. Boj proti brezposelnosti mladih je pomemben tudi zato, ker ne prizadeva le mlade generacije, temveč tudi nas starejše.

Druga namera je v Bruslju uveljaviti načelo, da je manj v resnici več. V evropski komisiji naj se ne sprašujejo, ali je še kje kakšen kotiček v Evropski uniji, v katerega se še niso vtaknili, temveč ravno nasprotno: kaj od tega, kar počnemo tu, lahko bolje in učinkoviteje upravljajo na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. S tem ljudem sporočamo, da smo jim prisluhnili, da smo slišali njihovo sporočilo, ki se glasi: vi ste tako daleč, pridite bliže. Prepričan sem, da bomo s tem znova pridobili tudi njihovo zaupanje.

Tretja namera je znova zagotoviti več pravičnosti. Špekulanti pobirajo dobičke, ne plačujejo davkov, in ko ustvarijo izgube, jih plačajo davkoplačevalci. Tako ne gre več naprej. Zato bi morali uveljaviti temeljni princip, da je država, kjer se ustvari dobiček, tudi tista država, v kateri se plača davke. Ko bomo tudi v tem pogledu zagotovili več pravičnosti, nam bodo tudi volilci bolj zaupali.

To hočemo, in želimo si, da bi nam volilke in volilci podelili močan mandat. Zato so te volitve zelo pomembne, kajti to niso volitve, na katerih se 25. maja odloča za ali proti Evropski uniji. Ta bo tudi 26. maja še vedno obstajala. Vprašanje, ki se na volitvah zastavlja, je, kakšno Evropo hočemo, in da bi na to dobili verodostojen odgovor, mora čim več ljudi na volišča. Svojevrsten paradoks je namreč, da ravno tisti, ki najbolj nujno potrebujejo spremembe, ki sem jih opisal, običajno ostanejo doma.

Če se vrneva k tankerju. Ste že kdaj videli, kako pluje na odprtem morju? Ta vtis njegove neokretnosti sploh ne drži, tankerji se glede na svoje dimenzije kar hitro obrnejo. Kapitani podmornic poznajo manever, ki se imenuje Ivan Grozni. To pomeni, da se podmornica obrne proti toku za 180 stopinj. Zakaj se ta obrat imenuje Ivan Grozni, sicer ne vem, vem pa, da gre precej hitro. Zato verjamem, da je mogoče tudi tanker, za katerega se strinjam, da sedaj ne pluje v pravo smer, dovolj hitro obrniti.

Ena tretjina bi pomenila, da dobijo 250 sedežev. Danes jih imajo 90, med njimi so tudi takšni, ki jih ne bi mogli povsem strogo opredeliti kot antievropejce. Vsekakor pa bodo po volitvah dobili več sedežev, morda 120 ali 130. A na vso zadevo je vendarle treba pogledati v pravih razmerjih. Če dobi gospa Le Pen v Franciji 20 odstotkov volilnih glasov, potem je to v Franciji veliko, v Evropi pa malo. Gospa Le Pen ima danes v parlamentu šest sedežev, če z volitev pride z devetimi... no ja, ima tri več. Res je, evroskeptikov bo več, toda še vedno premalo, da bi lahko škodovali Evropski uniji ali jo ohromili.

Poslanska skupina Evropske združene levice je zelo heterogena skupina. To so ljudje, s katerimi sem dnevno sodeloval, ko sem bil še vodja poslanske skupine socialdemokratov, tako na primer z nekdanjim vodjem poslanske skupine Lotharjem Biskyjem ali sedanjo vodjo Gabi Zimmer. Toda v tej skupini so tudi grški komunisti, stranka KKE (Kommounistiko Komma Elladas, op.p.), ki se od leta 1949 ni premaknila niti za milimeter. Zato vam na vaše vprašanje ne morem dati konkretnega odgovora, saj ta ni odvisen od mene. Levica se mora odločiti, ali me bodo podprli, in gospod Tsipras je dejal, da si to lahko predstavlja. Zanimivo bo, ali se mu bodo pri tem pridružili tudi stari stalinisti iz Grčije.

Zagotovo je treba konsolidirati državne dolgove, prav tako ni dvoma, da potrebujemo vzdržne proračune, toda najbrž ne potrebujete Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, da bi razumeli, da se proračunov ne da sanirati, če ni rasti in država nima prihodkov. Zato evropski parlament, in to ne le naša poslanska skupina, meni, da potrebujemo neko zdravo kombinacijo konsolidacije proračuna na eni strani in strateških investicij v gospodarsko rast ter predvsem v zaposlovanje na drugi.

Trojka ima trenutno eno samo nalogo. Delovati mora tako, da postane nepotrebna. Ustanovljena je bila zato, da države gospodarsko postavi na noge, in v trenutku, ko so države znova v dobri gospodarski kondiciji, mora trojka izginiti. Toda problem trojke ni njen obstoj, temveč njena politika in netransparentnost. Podobno kot delo trojke ljudje dojemajo tudi odločitve Bruslja. Zdi se jim kot neka anonimna moč, ki posega v njihovo življenje, ne da bi v resnici imeli občutek, da lahko vplivajo na njegove odločitve. In ravno to je nova vloga evropske komisije, ki mora zagotoviti transparentnost svojega delovanja. Zato tudi menim, da imenovanje novega predsednika komisije ne sme biti rezultat nekega dogovora za zaprtimi vrati, temveč rezultat demokratičnih volitev evropskih državljank in državljanov.

Parlament ni šibek, parlament je močan. Njegov problem je, da so njegove pristojnosti bistveno večje, kot pa jih dojema javnost. Kot predsednik parlamenta že dve leti poskušam spremeniti ta vtis v javnosti, in če vam pokažem seznam odločitev, ki jih je parlament sprejel tudi v korist Slovenije, boste presenečeni. Slovenija po zaslugi parlamenta danes dobi enak obseg sredstev iz strukturnih skladov kot prej, in za to se je zavzel parlament, šefi držav članic pa so nasprotovali. Sporazum o svobodni trgovini z Združenimi državami Amerike bo prav tako moral ratificirati evropski parlament, in ker je menil, da ogrožata temeljne pravice evropskih državljank in državljanov, je zavrnil sporazuma SWIFT in ACTA. Če pogledate podrobneje, vidite, kako močan je v resnici evropski parlament, toda vaše vprašanje kaže, in to povsem upravičeno, da nas ljudje povsem drugače dojemajo. In to je treba spremeniti.

Kje bo Evropska unija končala, ne vem. Odpravili smo se na pot, za katero ne vemo, kje je končni cilj. Njeni ustanovitelji niso upali niti sanjati o tem, kar je dosegla že danes. Ljudje so lahko srečni, saj je Evropska unija doslej največje jamstvo za mir na celini. Predvsem zato, ker za idejo evropskega združevanja stoji ideja, da se države in narodi medsebojno spoštujejo, da veliki ne berejo lekcij malim in da se srečujejo enakovredni, se medsebojno krepijo in tudi malce nadzorujejo. V Evropi vlada moč prava, alternativa temu je pravica močnejšega. Tega pa res ne potrebujemo. Zato sem prepričan, da tudi v prihodnje potrebujemo Evropsko unijo, vendar mora biti drugače strukturirana. Imamo nacionalne države, in te bodo tudi ostale, ljudje jih hočejo imeti.

Nič slabega ni na tem, da obstajata močna Nemčija in majhna Slovenija, toda razumeti moramo, da tako močna Nemčija kot tudi majhna Slovenija na določenih političnih področjih trčita ob meje, in tam se mora začeti Evropska unija. Pod temi mejami pa naj življenje ljudi urejajo na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. Naj ponazorim s primerom. Ko podpirate mala in srednja podjetja, vlada v Ljubljani, ali pa celo mestni župan, bolje kot Bruselj ve, kako. Ko to podjetje razvije proizvod ali storitev, ki jo želi prodati na skupnem trgu ali izvoziti na globalni trg, pa ga mora zaščititi Evropska unija. In takšnih področij je poleg trgovine kar nekaj, denimo podnebne spremembe, izogibanje in utaja davkov, boj proti kriminalu...

Zelo dobro bi bilo že, če bi lahko začeli z davčnimi sistemi.