Janez Suhadolc je zanimiv mož. Ne le kot arhitekt in projektant stolov, v katerih je »včasih več arhitekture kot v kakšni stolpnici«, temveč tudi kot pronicljiv opazovalec narave in družbe. Njegovi članki, predavanja, kolesarski potopisi razkrivajo, da ne razume le stolov, temveč tudi tiste, ki na njih sedijo. Lahko bi rekli, da je nekakšen zadnji renesančni mohikanec: svet še vedno vidi in razlaga kot celoto materije in duha, je tehnik in humanist v enem. Predvsem pa premore v naših logih premalo cenjeno lastnost: cesarju brez dlake na jeziku pove, da je nag. Še več: to napiše. In vsa Slovenija se nato modro hahlja v smislu »ti, a si tisto prebral(a)?«. A oglasi se komaj kdo. Skoraj nikoli tisti, ki bi zaradi svoje funkcije, strokovne ali politične, lahko kaj razložili ali spremenili. Ker bi se v tem primeru bilo treba zameriti kakšni sveti kravi. Za to pa, hm, ni časa, pa človek se danes ne sme nobenemu zameriti, pa vsak ima svoj prav, pa zakaj ravno jaz…
Vse to je mogoče opazovati v omenjeni polemiki. Suhadolc je v Sobotni prilogi zelo kritično ocenil učbenik za kemijo v 3. letniku gimnazije (Kemija: Snov in spremembe 3), ki ga je napisal gimnazijski učitelj kemije, avtor številnih učnih gradiv za osnovne in srednje šole, ing. Andrej Smrdu. Učbenik je učenjaška natezalnica, intelektualni mučilni pripomoček, knjiga, ki gimnazijcem priskuti kemijo za vse večne čase, je bil bridek in brezskrupulozen Suhadolc. In še: takšna znanstvena knjiga po zahtevnosti in akademski ravni sodi na univerzo, ne pa v srednjo šolo. Kajti bodoči farmacevt, ali kemik, ali udeleženec olimpijade znanja bržkone mora vedeti, da adicije (halogeniranje, hidrohalogeniranje, hidrogeniranje in hidriranje) potekajo tudi na alkine ali da je cis-trans (geometrijska) izomerija podvrsta stereoizometrije, cis-trans (geometrijska) izomera pa da se razlikujeta v razporeditvi atomov oziroma skupin, vezanih na ogljikova atoma ob dvojni vezi. Bržkone mora razumeti in poznati tudi vseh sto in več spojin, popisanih v knjigi, recimo litijev tetrahidridoaluminatom, natrijev tetrahidridoborat, 1,2-diklorobenzen, 1,3-difluorobenzen, 4-bromo-3-klorofenol, 3,4-diaminobenzaldehid… Toda ali vse to znanje (prav vse) nujno potrebuje tudi gimnazijec, ki bo študiral pravo, književnost, ekonomijo?
Za Suhadolca je zadeva jasna: naj že nehajo moriti dijake s tovrstnimi znanstvenimi kozlarijami, srednja šola vendar ni znanstvena ustanova. Prav je sicer, da dijaki tudi o znanosti kaj izvedo, a naj jih naučijo bistvenih stvari, recimo zakaj so aromatske spojine tako škodljive ali kaj je apno v kemijskem smislu… Ko je namreč nekoč o sestavi apna povprašal bodoče arhitekte, vsega skupaj kakšnih 70, tega ni vedel niti en sam samcat. Apno je nekakšna malta, je bil še najbližji odgovor.
Pričakovati bi bilo, da bo Suhadolčev argumentiran in dokumentiran upor proti nasilju strok(e), pa četudi je kot nekemik kaj narobe razumel ali povzel, dobrodošlo izhodišče za razpravo o učbenikih. Da se bodo poznavalci in uporabniki prepirali o razliki med dobrimi in slabimi, o merilih za presojanje njihove kakovosti, o razmerju z učnimi načrti, o didaktiki in kognitivnih sposobnostih mladostnikov. Nič takega se ni zgodilo. Le Suhadolc jih je dobil, da se je kar kadilo. Od užaljenega avtorja in njegovih zagovornikov. Pristojni v telesih, ki potrjujejo učbenike, pa itak vedno najraje molčijo.
Arhitekti se nimajo kaj vtikati v učbenike za kemijo, se je glasil brezprizivni argument. Če se komu zdijo zapisane resnice kozlarije in latovščina, je to zato, ker jih ne razumejo. In pika. Ob tem je Smrdu prostodušno priznal, da za Suhadolca ni še nikoli slišal, vrtički imajo pač visoke plotove, ob Suhadolčevi ugotovitvi, da študentje arhitekture nimajo pojma, kaj je apno, pa mu je zabrusil, naj se nič ne hvali s tem, da se sam še spomni reakcije razkroja apnenca, kajti to se danes učijo slovenski osnovnošolci. Sicer pa, je dodal v tipični slovenski maniri (napad je najboljša obramba), Suhadolca bi moralo bolj od formule apna zanimati, kaj si njegovi študentje mislijo o njem. Skratka: kemijski učbeniki so vrtiček, v katerem lahko plevel trebijo le posvečeni. Kemiki kajpak. Če plevela ne opazijo – Smrdujev učbenik je bil večkrat ponatisnjen – potem ga ni. Ergo: strokovnjaki drugih strok, starši, dijaki lahko le kompetentno molčijo. In po maturi vse učbenike besno pomečejo v Ljubljanico. Da jih vzameta hudič in temna hadvao.
Če meja med zahtevnostjo in prezahtevnostjo ni domišljena, se rodita odpor in strah. Neki mladi pravnik mi je nekoč dejal, da se mora po gimnazijski torturi pri biologiji in kemiji zavestno prisiliti, da prebere kakšen članek z okoljsko tematiko. Učbeniki so preveč pomembna tema, da bi jih prepustili učbeniškim vrtičkarjem. Povezani so z vsemi nevralgičnimi točkami slovenskega izobraževanja – šibko bralno pismenostjo, netrajnostjo in nepovezanostjo maturitetnega znanja ter z nesamostojnostjo dijakov in študentov pri pridobivanju znanja. Dr. Barica Marentič Požarnik je z raziskavo pred leti potrdila, da dijaki po maturi pozabijo tudi temeljna naravoslovna dejstva, kaj šele sofisticirane kemijske podrobnosti. Študentje na primer niso vedeli, zakaj je poleti na Zemlji topleje kot pozimi, večina je mislila, da zato, ker je tedaj Zemlja bolj oddaljena od Sonca, in kaj rastline nujno potrebujejo za življenje. Na ogljikov dioksid se jih je spomnila le kakšna petina. Ampak kaj bi se čudili. Učbenike je očitno prepovedano napisati tako, da bi jih lahko dijaki vzeli v roke kar tako ali da bi jih, ne-daj-bog, brali za zabavo. Se pravi jasno, zanimivo, jezikovno izbrušeno in grafično domišljeno. Tako bi lahko smisel zapisanega prepoznal širši krog dijakov, ne le izjemneži in tisti, ki bi se na pamet naučili tudi telefonski imenik, če bi jim kdo to ukazal. Prav prepoznanje smisla pa je ključ do večje pismenosti. Na nedavnem posvetu o bralni pismenosti so strokovnjaki opozorili, da se zlasti fantje nočejo ukvarjati z vsebinami, v katerih ne vidijo smisla, in da se tudi zato na mednarodnih preverjanjih znanja odrežejo slabše od deklet.
Kar se kaže kot upor proti znanju, je včasih le upor proti nasilni šolski mašineriji.
