Tako je zapisano v 59. členu takratnega zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju:

1. Oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki nima pravice do pokojnine po tem zakonu iz tujega javnega pokojninskega sistema oziroma po drugih predpisih in katere lastni dohodki ne presegajo premoženjskega cenzusa za pridobitev pravice varstvenega dodatka po tem zakonu, pridobi pravico do državne pokojnine, če: je dopolnila 65 let starosti in je med 15. in 65. letom starosti najmanj 30 let prebivala v Republiki Sloveniji; državna pokojnina iz prejšnjega odstavka znaša 33,3 odstotka najnižje pokojninske osnove.

Glavna značilnost državne pokojnine je bila »spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva«, kot pravi 21. člen naše ustave, s tem da je bila to državljanska pravica in ne socialna pomoč, za katero bi bilo treba prositi in upravičenost preverjati. Financirala se je neposredno iz državnega proračuna in ni obremenjevala pokojninske blagajne. Novi pokojninski zakon je državno pokojnino ukinil in jo nadomešča s socialno pomočjo na prošnjo dosedanjega upravičenca s preverjanjem premoženjskega stanja na osnovi nepremičnin.

Zdaj, po trinajstih letih, je to, prvič, korak nazaj v našem prizadevanju postati bolj civilizirana družba; drugič, v nasprotju z duhom slovenske ustave, ki zagotavlja spoštovanje človekovega dostojanstva v uradnih postopkih (dosedanja pravica se spreminja v eventualno upravičenost do socialne pomoči, za katero je treba prositi); in tretjič, potratno, kajti kot vemo, stroški preverjanja premoženjskega stanja niso skromni, morda celo presegajo znesek za državne pokojnine.

Z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki je začel veljati 1. januarja 2012, je bila odvzeta pravica do državne pokojnine takratnim 16.500 upravičencem. Poslanci SLS so sicer poskušali z dopolnili k takratnemu predlogu zakona preprečiti ukinitev državne pokojnine, a jim ni uspelo. Ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bil tudi naslovljen predlog, da se vsem upravičencem, ki jim je bila državna pokojnina odvzeta, ta povrne. Glede na to, da je ustavno sodišče razveljavilo del zakona za uravnoteženje javnih financ in s tem znižanje pokojnin tistim, ki jih prejemajo iz državnega proračuna, bi bilo primerno (logično), da bi se s podobnimi postopki vrnile odvzete državne pokojnine vsem še živečim prejemnikom. V svojem odklonilnem odgovoru ministrica pojasnjuje, da državna pokojnina ni pravica, ki se zagotavlja po zavarovalnem principu. Vendar tudi posebne pokojnine »zaslužnim državljanom«, ki so prav tako šle iz proračuna in jih je zakon ukinil, ustavno sodišče pa nato ponovno uvedlo, to niso. Očitno je torej, da gre tudi v tem primeru le za ohranitev privilegijev in ne za zmanjševanje revščine. Enako lahko rečemo za prizadevanja stranke DeSUS. Zato je težko verjeti, da bo taista koalicija uvedla UTD. Morda pa državne pokojnine, ki je že uspešno delovala, ne bi bilo težko ponovno uvesti, prihranili bi mnogo dela in stroškov ter naredili vsaj en korak v pravo smer.

BERTA JEREB, Ljubljana