To je nova pojavna oblika revščine, o kateri se pri nas skoraj ne govori, vendar se po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) z njo sooča vsaj 20 odstotkov slovenskih gospodinjstev.
Z drugimi besedami to pomeni, da je za ta gospodinjstva značilen nadpovprečno visok izdatek za energijo v okviru družinskega proračuna. Po podatkih omenjenega urada okoli 10 odstotkov vseh slovenskih gospodinjstev samo za energijo porabi skoraj 20 odstotkov razpoložljivega dohodka, za okoli 20 odstotkov gospodinjstev pa izdatek za energijo predstavlja dobrih 15 odstotkov vseh izdatkov.
V zadnjih letih se delež izdatkov za energijo v slovenskih gospodinjstvih močno povečuje. Če k temu dodamo še vse večjo brezposelnost, je energetska revščina v naši državi najbrž še precej večji problem, kot kažejo rezultati omenjene raziskave iz leta 2008. V prihodnje se bodo stvari na tem področju še zaostrile, saj se bodo cene energentov še povečevale, vedno višji pa bo tudi »davek«, ki ga bomo morali v obliki dodatkov k cenam goriv in najbrž še v kakšni drugačni obliki plačevati za blažitev podnebnih sprememb.
30 odstotkov Slovencev živi v neprimernih stanovanjih
Tudi v primerjavi z drugimi državami EU so po ugotovitvah omenjene analize izdatki gospodinjstev za energijo nadpovprečno visoki. Marsikaj nam lahko pokaže tudi primerjava med evropskimi državami o deležu prebivalstva, ki živi v stanovanju, v katerem pušča streha ali so vlažne strehe, temelji ali tla oziroma so trhli okenski okvirji. Po tej primerjavi je namreč v Sloveniji kar 30 odstotkov prebivalcev, ki živijo v takih stanovanjih. Slabše od naše države je samo še v Bolgariji in na Madžarskem. V državah, ki jih velikokrat vzamemo za zgled na najrazličnejših področjih, so ti deleži bistveno nižji. Na Finskem v takih razmerah živi »samo« 4,4 odstotka prebivalcev, na Švedskem 8, na Danskem 8,7 odstotka, na Irskem 11,9 itd.
Statistični podatki in primerjave so torej vse prej kot spodbudni, vendar pri nas kot še marsikje v EU nimajo izdelanih niti meril o tem, kaj je energetska revščina in kdo sodi v to kategorijo. Zato je razumljivo, da spodbude za energetsko učinkovitost, ki jih od leta 2008 dodeljuje Eko sklad za večino gospodinjstev, ki jih lahko prištevamo v to kategorijo, niso dosegljive. Iz podatkov o dodeljenih spodbudah Eko sklada pa lahko razberemo, da so lani kar 50 odstotkov vseh spodbud namenili za zamenjavo dotrajanih oken in drugega stavbnega pohištva, 22 odstotkov pa za obnovo fasad. Iz tega lahko zaključimo, da je med občani veliko zanimanja predvsem za izvajanje manjših in cenejših ukrepov za varčevanje z energijo, medtem ko si najrevnejši sloji ne morejo privoščiti niti tega. Zato bi morala slovenska vlada v prihodnje nameniti temu veliko več pozornosti in omogočiti, da bi bila tudi »energetsko« revna gospodinjstva deležna večje podpore iz nepovratnih finančnih spodbud.
Kdaj nepovratne spodbude tudi za revna gospodinjstva?
Za zgled na tem področju bi bilo lahko Združeno kraljestvo, kjer so v okviru zakona o podnebnih spremembah (2008) opredelili, da je energetsko revno tisto gospodinjstvo, ki si za 10 odstotkov dohodka ne more privoščiti dovolj toplote. V okviru omenjenega zakona so tako določili, da morajo distributerji v okviru zbranega denarja, namenjenega za vlaganja v URE, nameniti tudi 15 odstotkov denarja za spodbude v revnih gospodinjstvih. Podobno velja tudi za proizvajalce električne energije, ki denar za nepovratne finančne spodbude zagotavljajo z zbiranjem posebnih prispevkov od električne energije in drugih energentov.
Take prispevke plačujejo tudi porabniki energije pri nas (v letošnjem letu znaša prispevek za URE pri električni energiji 0,05 centa na kilovatno uro, pri kurilnem olju 2 centa na liter, pri zemeljskem plinu 0,50 centa na kubični meter plina itd.). Ta denar se zbira na računih distributerjev energije, vendar na Eko skladu, kamor morajo omenjeni distributerji poslati svoje programe za spodbujanje URE in OVE, še niso prejeli njihovih predlogov. Če jih ne bodo pripravili oziroma ne bodo izvajali svojih spodbujevalnih ukrepov, bodo morali denar preusmeriti na Eko sklad za izvajanje ukrepov v gospodinjstvih, ki jih že izvajajo (o tem smo pisali v prejšnji prilogi Moj dom).
Država bo torej tudi na tem področju morala čim prej sprejeti določene ukrepe na področju energetske revščine. Za znižanje stroškov in manjšo porabo energije ter seveda za manjše obremenjevanje okolja pa marsikaj lahko storimo tudi sami in brez večjih naložb. Nekaj takih možnosti, ki jih lahko vsakdo izmed nas upošteva v vsakdanjem življenju, bomo predstavili v nadaljevanju.
Kje lahko kaj privarčujemo?
Po podatkih EU v povprečju porabimo največ energije v stanovanjih za ogrevanje in pripravo tolpe vode (glej tabelo), zato so tudi možnosti za prihranke in nižje izdatke pri tem največje.
Ogrevanje 57
Priprava tople vode 25
Kuhanje 7
Razsvetljava/el. naprave 11
Kot je znano, lahko največje prihranke dosežemo z boljšo izolacijo strehe (do 20 odstotkov), vgradnjo energetsko varčnih oken (do 20 odstotkov), izolacijo fasade (od 20 do 25 odstotkov) in seveda z zamenjavo ogrevalnega sistema. Z vsemi temi ukrepi lahko porabo energije zmanjšamo vsaj za 50 odstotkov.
Omenjenih prihrankov ne moremo doseči brez naložb v obnovo oziroma energetsko sanacijo stavbe. Marsikaj pa lahko dosežemo s skrbnejšim načrtovanjem našega življenjskega sloga in z bolj skrbnim nadzorom porabe energije na naslednjih področjih:
Temperatura v stanovanju: Vsaka dodatna stopinja temperature v prostoru, ki ga ogrevamo ali hladimo, pomeni porabo energije. V ogrevanem stanovanju vsaka stopinja nad 20 stopinj Celzija pomeni do šest odstotkov večjo porabo energije, torej posledično tudi višji strošek.
Zatesnjenost oken in vrat: Stara okna in vrata večinoma slabše tesnijo. Če ne nameravate zamenjati starih, vendar še ne dotrajanih oken in vrat, poskrbite vsaj za njihovo zatesnitev, tako da:
‒ nalepite tesnilne trakove na notranje pripire,
‒ vrežete zareze za plastične tesnilne profile,
‒ ustrezno nastavite okovje,
‒ zatesnite notranja krila pri klasičnih (škatlastih) oknih z ločenimi krili.
Učinkovito prezračevanje prostora: Prezračujemo tako, da za pet minut odpremo okno v vsakem prostoru največ trikrat na dan. Čim nižja je temperatura zraka, tem manj časa naj traja prezračevanje, saj sicer po nepotrebnem ohlajamo prostor.
Zastrta ogrevala: Ne dopustimo, da zavese zastirajo ogrevala; sežejo naj le do nivoja ogreval, saj bo le tako vzpostavljena učinkovita izmenjava toplega in hladnega zraka.
Regulacijski ventili: Če želimo doseči toplotno ugodje sedeče osebe, upoštevajmo priporočila: v poletnem času naj bo temperatura v prostoru med 23 in 25 stopinj Celzija, v zimskem času pa od 20 do 22 stopinj Celzija.
Ugašanje in izklapljanje električnih porabnikov: Ne bomo vam svetovali branja v temi. Nič pa ne bo narobe, če ugasnete luč v prostoru, kjer ni nikogar, če uporabljate varčne žarnice, če ne puščate aparatov v stanju pripravljenosti, če potegnete polnilnik telefona iz vtičnice, ko ga ne uporabljate, in podobno. Nekaj primerov:
‒ televizor, ki je dve uri na dan vključen, dvaindvajset ur pa izključen, a v stanju pripravljenosti (majhna lučka gori), porabi dvakrat več energije kot tisti, ki je prav tako dve uri vključen, preostalih dvaindvajset ur pa popolnoma izklopljen;
‒ ko boste svoje delo za računalnikom končali, ga izključite, pri tem pa ne pozabite tudi na modem in tiskalnik ‒ tako boste prihranili energijo;
‒ pri varčnem programu pranja se porabi 40 odstotkov manj energije;
‒ z likalniki na paro likamo hitreje in bolje, zato nam prihranijo čas in energijo;
‒ nikoli preveč ne napolnimo sušilnega stroja, saj se poraba energije tako zelo poveča;
‒ obrišimo žarnice, ker prašne žarnice svetijo slabše;
‒ samo milimeter ledu v zamrzovalniku pomeni večjo porabo energije;
‒ pri nakupu se odločite za naprave, ki so označene kot energetsko učinkovite (razred A), za izdelke, ki nimajo veliko embalaže in ki jih je mogoče reciklirati, za lokalna in sezonska živila ter za energetsko učinkovite avtomobile z najmanjšo emisijo CO2.
V nadaljevanju sledi primerjava povprečne letne porabe posameznih električnih aparatov v gospodinjstvu.
Električni grelnik (za pripravo tople vode) ‒ 1080 kWh/leto
Pralni stroj ‒ 300 kWh/leto
Pomivalni stroj ‒ 410 kWh/leto
Sušilni stroj ‒ 150 kWh/leto
Električni štedilnik ‒ 600 kWh/leto
Hladilnik in zamrzovalnik ‒ 960 kWh/leto
Luči ‒ 310 kWh/leto
Televizor ‒ 210 kWh/leto
Drugi mali električni aparati ‒ 100 kWh/leto
Termoakumulacijske peči ‒ 7000 kWh/leto
Zabavna elektronika ‒ 160 kWh/leto.
Po izračunih strokovnjakov lahko z vsemi »mehkimi« oziroma menedžerskimi ukrepi privarčujemo od 10 do 15 odstotkov energije in seveda tudi stroškov.
