Na vladi so v zvezi z izvajanjem programa srčne kirurgije otrok v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana zapisali, da bo konzilij vseh strokovnjakov, ki skrbijo za otroke, ki potrebujejo srčno operacijo, o vsakem konkretnem primeru sprejel najboljšo rešitev za bolnega otroka.

Zaradi ovir pri izvajanju programa je ministrstvo za zdravje opravilo nadzor in ugotovilo pomanjkljivosti, ki jih UKC po navedbah vlade odpravlja. Med pomanjkljivostmi so bili pomanjkljiva dokumentacija, odsotnost kriterijev za merjenje uspešnosti programa, zabrisane pristojnosti zaposlenih, podrejanje izvajanja programa posameznim zaposlenim, obstoj nasprotja interesov in prelaganje odgovornosti.

Glede sodelovanja ljubljanske otroške srčne kirurgije s kliniko v Münchnu so na vladi zapisali, da so natančni protokoli sodelovanja v pripravi. O kirurgu Robertu Blumauerju pa so zapisali, da ostaja v ekipi UKC Ljubljana, vendar je treba čim prej urediti medsebojne odnose med ekipo kirurgov in ekipo intenzivistov.

O odzivih v javnosti glede morebitnega nadaljnjega sodelovanja z zdravnikom David Mishalyjem oziroma s tujo bolnišnico so na vladi navedli, da je predvsem potrebno zavedanje, da glede na število prebivalcev v Sloveniji ni mogoče pričakovati, da bi naši kirurgi lahko izvedli tako število operacij, kot je potrebno za vrhunskega kirurga.

Dodali so še, da sedanja statutarna ureditev ne omogoča vzpostavitve Centra za zdravljenje prirojenih srčnih napak znotraj UKC Ljubljana, kar so predlagali straši bolnih otrok. »Ustanovitev centra bi lahko bil dolgoročen projekt slovenskega zdravstva nasploh, vendar se v sedanjem času postavi vprašanje možne realizacije,« so zapisali.

Vlada je na današnji seji s področja zdravstva obravnavala tudi zakon o biocidnih proizvodih in sprejela predlog zakona o prenehanju njegove veljavnosti. Zaradi obvezne neposredne uporabe pravnega reda Evropske unije je zakon namreč postal nepotreben.

Uredba EU o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov je bila sprejeta 22. maja 2012, s 1. septembrom 2013 pa se je začela neposredno uporabljati v državah članicah. Uredba med drugim uvaja enotne postopke za izdajo dovoljenj za aktivne snovi in biocidne proizvode, določa področja uporabe, ureja souporabo podatkov za druge predlagatelje in določa enotni nabor podatkov, ki jih mora vsebovati dokumentacija.