»Dobrodošli na večeru grozljivk Staregare,« je režiser Janez Burger v torek zvečer v Kinodvoru pozdravil občinstvo. In je imel deloma prav, v glavnem pa ne, navsezadnje že zato, ker so ta večer v Kinodvoru premierno prikazali tudi dvourni film Venezia 70 – Future Reloaded, omnibus, sestavljen iz 70 kratkih, točneje enominutnih filmov, ki jih je ob lanski 70-letnici beneškega filmskega festivala posnelo 70 režiserjev z vsega sveta, ki so se kdaj znašli v programih tega festivala. Med njimi je bil tudi Jan Cvitkovič.
Produkcija, ki pobira nagrade
Janez Burger in Jan Cvitkovič sta ustanovila producentsko hišo Staragara po tem, ko sta se že proslavila s svojima celovečernima prvencema V leru (1999) in Kruh in mleko (2001), ki sta oba nastala v koprodukciji Emotion filma in TV Slovenija ter s subvencijo Filmskega sklada. V leru je bil sicer delo obeh, Burger je režiral, Cvitkovič pa je tako napisal scenarij kot igral vlogo Dizija, že malo priletnega študenta oziroma »staroselca« v Študentskem naselju. S to svojo prvo filmsko vlogo se je verjetno tudi sam Cvitkovič poslovil od svoje preteklosti, vsekakor pa je v filmu našel svojo prihodnost, kot se je izkazalo, ko je s svojim prvencem Kruh in mleko na beneškem festivalu osvojil leva prihodnosti. Oba filma sta bila posneta v črno-beli tehniki, ki se je dobro ujemala ne le z njunim nizkoproračunskim statusom, ampak še bolj z njunim vtisom neke resnične zgodbe, toda resnične ne toliko v tem pomenu, da se je morda res kdaj zgodila, kakor pa v tem, da je resnična v filmu.
Janez Burger je v koprodukciji Emotionfilma in TV Slovenije posnel še Ruševine, po letu 2004 pa so njegovi in Cvitkovičevi filmi nastajali v produkciji Staregare, ki je na torkovem večeru v Kinodvoru praznovala svojo desetletnico. Starogaro danes vodi Miha Černec, njena desetletna produkcija pa obsega tri celovečerce – Odgrobadogroba (2005) in Arheo (2011) Jana Cvitkoviča ter Cirkus Fantasticus (2010) Janeza Burgerja –, ki so vsi osvojili vesno za najboljši film na festivalu slovenskega filma ter nekaj mednarodnih nagrad, Odgrobadogroba pa je imel tudi špansko in italijansko distribucijo. In vrsto kratkih filmov, večinoma Cvitkovičevih (Vem, To je zemlja, brat moj, Totalni gambit, Sto psov), dveh Burgerjevih (Na sončni strani Alp, Krik) in nekaj filmov drugih režiserjev (Zoran Grabarac, 300 kosmatih; Niko Novak, Dom je, kjer si ga skoplješ; Sonja Prosenc, Mož s krokarjem; Boris Bezić, Arhitekt Mediterana). Nocoj pa bo v Ljubljani še premiera italijansko-slovenskega filma Zoran, moj nečak idiot v režiji Mattea Oleotta, pri katerem je Staragara sodelovala kot manjšinski koproducent.
Kratkometražne bizarnosti
Petnajstminutna filma Sto psov in premierno prikazani Krik sta tudi tista filma, ki naj bi tvorila uvodni »večer grozljivk Staregare«. Kar je bila seveda bolj humorna oznaka, saj sta Sto psov in Krik še daleč od »prave« grozljivke, vsaj v žanrskem smislu. Sta pa res precej mračna in bizarna filma. Cvitkovičevih Sto psov bi skoraj spominjalo na Lynchev Eraserhead, vendar brez tistega obupno vreščečega dojenčka. V Sto psov je dojenček tih, miren in ljubek v okviru ekrana, ki kot nekakšno netelesno oko občasno pokuka v ta čudni laboratorij cevastih konstrukcij, v katerem ima moški žensko na verigi, čeprav z vsemi okovi, ki ji jih nadeva, kot tudi z britjem njene glave niti ne muči toliko nje kot samega sebe, navsezadnje že s tem, da si svoje možganske vijuge zastruplja s »prisilo« k okovanosti.
Burgerjev Krik se dogaja ponoči v gozdu, kjer se streljata dve skupini vojakov: eni imajo na čeladah bele zvezde, drugi imajo na rokavih našitke z rdečimi križi. Torej že ne morejo biti partizani in belogardisti, saj takrat še niso imeli tranzistorja, ki poje »Slovenija, od kod lepote tvoje«. Ampak prav ta pesem je tudi indic, da mora biti ta ubijalska noč v gozdu slovenska. Če ne dobesedno, pa vsaj metaforično, kajti ti skupini vojakov, ki se med sabo streljata, sta ne le nesmrtni (po vsakem poboju vstaneta od mrtvih), marveč se tako premešata, da postaneta narazločljivi. In se torej iz dveh sovražnih skupin transformirata v eno samo samomorilsko. Že zato Krik ne more biti toliko grozljivka, kot je samo resda mračna, toda sodobna slovenska alegorija. Vsaj kolikor vemo, da Slovenija ni več »samomorilska« toliko zaradi števila samomorov kakor pa zaradi njene politike.
