Rominja Lili Grm bi si zaslužila postati Slovenka leta. Pred tremi leti sva se pogovarjala po telefonu, ko je na domače dvorišče ravno parkirala samokolnico. Z njo je prehodila šest kilometrov skozi gozd. V samokolnici je vozila dve posodi za vodo. »Vsak dan pripeljem dve posodi,« je rekla. »V večjo gre petindvajset, v manjšo pa petnajst litrov vode.« Štirideset litrov je Grmova razdelila na vodo za pitje, vodo za kuhanje, vodo za umivanje, vodo za pranje, vodo za vrt, vodo za živali... Vodo je delila kot Kristus kruh. »Ampak vedno je je bilo premalo,« se je spominjala minuli četrtek. »Voda je pri nas strašen problem.«
V romskem naselju v Dobruški vasi v občini Škocjan je pomanjkanje vode tako strašno, da so o njem leta 2011 razpravljali tudi v generalni skupščini Združenih narodov. Otroci pijejo vodo iz umazanega potoka in zaradi tega hudo zbolevajo, je svoj obisk v Dobruški vasi opisala posebna poročevalka Združenih narodov za človekovo pravico do varne pitne vode in sanitarij Catarine de Albuquerque, ki je Dobruško vas osebno obiskala.
Voda iz potoka
Tri leta kasneje imajo vodovodni priključek tri hiše, med njimi domačija Grmove. Sedemnajst pa ne. Več kot dvesto dobruških Romov mora vodo – to najbolj osnovno človekovo pravico – iskati na bencinskih črpalkah, v studencih po gozdovih in pipah na pokopališčih.
Lili Grm, mati dveh osnovnošolcev, se bori za vodo, za elektriko, za kanalizacijo. Bori se za priznanje, da so tudi Romi ljudje, državljani Evropske unije. V nekaj letih se je iz ponižane Rominje, ki so ji, kot pravi, odvzeli dostojanstvo, prelevila v angažirano aktivistko. V njenem telefonskem imeniku so shranjene številke ljudi na ključnih mestih, od občine do vrha vlade, od socialnih delavcev do raziskovalcev, nevladnikov in civilno-družbenih aktivistov. Dobro se znajde tudi v komunikaciji z mediji. Vendar se stvari ne premaknejo.
Zato je minuli četrtek v naselje poklicala predstavnike krovnih romskih organizacij. Prišli so vsi, ki v romski civilno-družbeni in politični sferi kaj pomenijo: Janja Rošer, predsednica Sveta romske skupnosti Slovenije, Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov, Haris Tahirović, predsednik zveze romske skupnosti Anglunipe, Dušica Balažek, romska aktivistka iz Novega mesta, Jožef Horvat - Toni iz društva Romano Kher. Opravičil se je samo Jožek Horvat - Muc iz Zveze Romov Slovenije. Pogovarjali so se o tem, kaj bi lahko delovalo, ko nič več ne deluje.
Za Rome v Dobruški vasi se petdeset let ni zmenil nihče in stvari so šle grdo po svoje. »Do danes se ni spremenilo nič. Saj vidite,« si je Lili Grm po sestanku popravila lase in prižgala cigareto. Kar je bilo videti v njenem naselju, je bilo strašno. Med umazanimi kolibami, zbitimi iz desk, kartona in železja, so se vile blatne poti, nedefinirana kaša zemlje in odpadkov. Po njih so sredi zime v sandalih tekali mladiči čudne starosti. Krhke poteze otroka in utrujen pogled starca. Takšen je videti konec sveta. Ostane le brutalen boj za preživetje – nasilje v najširšem pomenu besede.
»Ko sem prišla živet v romsko naselje, nisem vedela, da je tako težko,« pravi Grmova. Naselje jo je iz človeškega pahnilo v položaj nečloveka. Položaj Roma. »Ampak jaz sem bila še vedno ista,« vzklikne. »Samo kraj bivanja sem zamenjala.« Življenjski »eksperiment« Lili Grm je razgalil bistvo položaja Romov v Evropi.
Njeno izhodišče je bilo izhodišče večine: pred dvaintridesetimi leti se je rodila v Kočevju, v bloku. »Imela sem običajno otroštvo, v katerem mi ni nič manjkalo,« pravi. »Imeli smo kopalnico, v kateri je ves čas tekla voda. Imeli smo elektriko, da sem zvečer lahko brala knjige in gledala televizijo. Bili smo romska družina, ampak to nikogar ni zanimalo. Vsi sosedi so bili naši prijatelji, igrala sem se z vsemi otroki in nikoli nihče ni nič rekel.« Grmova je končala osnovno šolo in srednjo šiviljsko. »S prijatelji smo hodili na zabave, v diskoteke, običajna mladost.« Potem se je zaljubila v Roma iz Dobruške vasi, svojega moža. »Ko sem prišla sem, sem bila že noseča,« se spominja. »Takrat sem doživela šok.« Stigma naselja, ki ga okoliški prebivalci ne cenijo bolj od smetišča, ji je zlezla pod kožo. Nekaj časa je še delala v šoli kot romska pomočnica, a jo je zlomilo. »Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi imela otrok,« pravi. »Na srečo sem ugotovila, da je pomembna prihodnost mojih sinov. Njima moram omogočiti normalno življenje.«
Otok sredi poslovne cone?
Iz luknje, v katero je bila pahnjena, se zdaj počasi koplje nazaj na površje. Vendar je luknja kot zakleta, saj se sproti poglablja. Kopljejo jo bagri.
»Mamica, ali nam bodo porušili hišo?« Grmovo sprašuje sin, ko skozi okno vsako jutro zre v zajemalko buldožerja. Iz naselja je med hišami na vse strani neba videti in slišati delovne stroje. Občinski načrti na območju, kjer leži romsko naselje, predvidevajo gradnjo poslovne cone in čistilne naprave. Po cesti pred naseljem manevrirajo tovornjaki. »Sestali smo se, da bi naše domove zaščitili pred rušenjem,« je pojasnila Grmova. Romske hiše so tehnično gledano res črne gradnje. Nekdo jim je na začetku šestdesetih dovolil postavitev prvih barak, potem pa se petdeset let ni nihče zmenil za njihov pravni status. »Za nas so to domovi, prihodnost nas, naših otrok in našega naroda,« so Grmova in predstavniki romskih organizacij zapisali v manifest, ki so ga minuli četrtek podpisovali prebivalci naselja. »Do prvega koordinacijskega sestanka, ki bo vključil predstavnike romskega naselja in predstavnike romskih organizacij, naj se ustavijo vsa gradbena dela v naselju!« so še dodali.
Lili Grm otroka vedno pomiri, da bo vse v redu. A pričakovanje ljudi, ki pol stoletja živijo odrezani od vsega »normalnega« in »civiliziranega«, da se bager res nikoli ne bo zapeljal skozi njihova vrata, je majavo kot hiše, v katerih prebivajo. Romi in njihova naselja so v Evropi običajne žrtve velikih poslovnih načrtov. Samo ob gradnji infrastrukture za olimpijska tekmovanja v Atenah je brez domov ostalo na stotine Romov, so sporočili iz Centra za pravico do ustreznih bivanjskih razmer in izselitve COHRE.
Na občini Škocjan sicer župan Jože Kapler pravi, da bo naselje ostalo nedotaknjeno. Zaradi nekih cevi da bo treba »prestaviti« zgolj eno hišo. A informacije, ki jih imajo Romi, so drugačne, predvsem pa so nepopolne. Porušili naj bi tri ali sedem hiš, pravijo. In preostale? Jih bodo pustili? Je realno pričakovati, da bo romsko naselje iz srednjega veka ostalo »otok« sredi poslovne cone enaindvajsetega stoletja? Lili Grm pravi, da vsak dan na novo prebira dopise, ki jih je poslala že na vse državne inštitucije, kjer prosi za pomoč. Odgovorov, ki bi jo pomirili, doslej ni prejela. »Pisala sem na občino, vladi, uradu za narodnosti, varuhinji človekovih pravic,« je naštevala. »A, kot kaže, se Romi lahko zanesemo samo še nase.«
Ko se narod politično prebuja, je svojo vstajo priredila tudi Rominja Lili Grm.
