Razkritje tajnega vira Večerove novinarke Damijane Žišt – po pisanju časopisa Delo naj bi bil to znani kriminalist z nacionalnega preiskovalnega urada – ponovno odpira vprašanje, kako so v Sloveniji zaščiteni novinarski viri. Žištova, ki je prva poročala o kriminalistični preiskavi na domu obrambnega ministra Romana Jakiča, je to, kdo ji je povedal, da bo preiskava izvedena, v skladu z novinarskimi standardi obdržala zase. Policisti naj bi do imena »zgovornega« kriminalista prišli samostojno. Publicist Boris Vezjak je ob tem opozoril, da bi morale biti tovrstne kriminalistične preiskave na domovih javnih oseb, kakršen je tudi minister, v vsakem primeru javne, zato ravnanje novinarskega vira ni bilo zelo herojsko. Po drugi strani pa je res tudi, da obveščanje javnosti o preiskavi vnaprej ni smotrno, saj bi to lahko ogrozilo zbiranje dokaznega gradiva.
Zakonodaja je nedefinirana
Vendar je treba ta pomislek ločiti od načelnega varovanja novinarskih virov. »Ne zanikamo legitimne pravice pristojnih institucij, da v okviru zakonskih možnosti poskušajo najti osebe, ki so razkrile podatke, vendar pa razkritja, razen v izjemnih primerih, ne bi smele zahtevati od novinarjev,« so opozorili v upravnem odboru društva novinarjev Slovenije. »V zadnjem času se zaradi usode številnih žvižgačev oblikuje tudi pobuda, da je zaradi varovanja svobode govora treba te osebe, kadar razkrijejo informacije izrednega javnega pomena, zakonsko zaščititi,« so razširili pomen dogajanja.
V Sloveniji kriminalisti novinarje večkrat zaslišujejo, ko preiskujejo vire določenih informacij, a po naših podatkih še nikoli nihče ni bil prisiljen virov izdati. Pri tem je slovenska zakonodaja pomanjkljiva. V zakonu o medijih je zapisano, da novinarjem virov ni treba razkriti, razen v primerih, ko drugače določa kazenska zakonodaja. Tam pa novinarstvo in mediji s tem v zvezi niso posebej omenjeni. Kazenskopravna strokovnjakinja Andreja Tratnik je ob pregledu zakonov ugotovila, da bi novinarje sicer lahko obravnavali kot »privilegirane priče«, ki jim ni treba razkrivati virov informacij, a še to z miselno »telovadbo«. Vse skupaj bi bilo postopkovno vodeno na sodiščih. Posebno vprašanje je tudi, ali so novinarji dolžni naznaniti kaznivo dejanje – pri tem so načeloma izenačeni z vsemi občani, ki jih zavezuje kazenski zakonik. V vsakem primeru, je ugotovila Tratnikova, bi bilo treba ta vprašanja konkretizirati v zakonu o medijih.
Ob pomanjkljivi zakonodaji se strokovnjaki večinoma opirajo na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). »ESČP je v številnih svojih sodbah poudarilo, da mora imeti novinar pravico, da ne izda svojih anonimnih virov, in da je varstvo novinarskih virov eden od osnovnih pogojev za uresničevanje svobode tiska,« pravi Rok Čeferin, ki je doktoriral na temo svobode tiska in javnega komuniciranja. »V družbi, v kateri javnost ni celovito obveščena o morebitnih zlorabah oblasti in o drugih pomembnih dogodkih, sta ogroženi svoboda in demokracija.« Vendar, svoboda tiska in posledično tudi pravica novinarja, da ne izda svojega vira, nista absolutni, opozarja Čeferin. »Če obstaja intenziven interes javnosti, da novinar vir razkrije, se lahko izjemoma omeji tudi ta pravica.«
Pomanjkljivosti tudi v EU
Strasbourško sodišče je tako denimo odločilo v primeru Nordisk film & TV A/S proti Danski. »V tej zadevi se je novinar pod krinko navidezno pridružil neki pedofilski organizaciji. Sodeloval je na več srečanjih s člani te organizacije in na skrivaj je posnel nekaj za njih zelo obremenjujočih izjav o spolnih zlorabah otrok, nato je te izjave predvajal v televizijski oddaji,« pojasnjuje Čeferin. »Policija in tožilstvo sta nato od novinarja zahtevala, naj razkrije podatke o pedofilih, ki so v oddaji sodelovali, da bi zoper njih sprožila kazenski postopek, novinar pa je to zahtevo zavrnil. V sporu med novinarjem in tožilstvom je na koncu razsodilo dansko vrhovno sodišče, ki je zavzelo stališče, da sta pregon kaznivih dejanj v zvezi s pedofilijo in nujnost zaščite žrtev teh kaznivih dejanj v tako močnem interesu javnosti, da ta interes pretehta nad pravico novinarjev, da ne razkrijejo svojih virov. S tem stališčem se je strinjalo tudi evropsko sodišče.«
Novinarka in političarka Mojca Drčar Murko, ki že od osemdesetih let spremlja razvoj novinarskih etičnih standardov, je ob tem spomnila, da so v Svetu Evrope že leta 2011 pripravili temeljno priporočilo za zaščito novinarskih virov. »Pravna podlaga leži v pravici do izražanja mnenj in svobodi informacij v skladu z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. V tem in v drugih priporočilih je Svet Evrope poudaril, da je zaščita novinarskih virov legitimno 'pokrita' s pravico javnosti do obveščenosti.« Poseg državnih organov pa je omejen na »izjemne okoliščine«, ki morajo biti upravičene in javnosti pojasnjene, pravi Drčar-Murkova. »Svet Evrope v priporočilu ščiti tudi vire iz policijskih in sodnih okolij.« Več pobud, da bi novinarske vire »zakonsko zaščitili« je bilo sproženih že tudi v evropskem parlamentu, a tudi na ravni EU zaščita (še) ni zakonsko urejena.
