Vrhunski šport je danes, ko se izgubljajo stare vrednote, novih pa nimamo, navadno džungla. A ne betonska, ampak tista prava, kjer je glavni zakonodajalec tarzan. Ta je trener levov, slonov, merjascev, hijen, ampak najbolj nevarni so krti in ščurki. V vsaki ekipi se najde kakšen krt, ki zastruplja odnose.
Tokrat pri Sloveniji manjka Alen Pajenk, a pogostokrat se ekipa brez najboljših igralcev še bolj poveže. Čuden je naš svet, zato je možno vse, ni pa vse odvisno samo od igre slovenske zasedbe. Pomembni so tudi drugi dejavniki, kot je diplomacija. Dobro je, da imaš na takšnih tekmovanjih tudi kakšnega zaveznika v vodilnih strukturah krovnih zvez, česar mi nimamo, imajo pa Srbi.
Na Portugalsko imam lep spomin iz leta 1995. Igrali smo na spomladanskem pokalu, ko Portugalci najprej niso vedeli, kdo smo Slovenci. Sodelovalo je 17 ekip, v našo skupino pa so nam namestili kar pet reprezentanc. Imeli so nas za avtsajderje, tako da smo morali igrati celo dve tekmi na dan. Na koncu smo na obeh zmagali, igralci pa so šli zvečer hitro spat. V hotelskem baru smo ostali samo trenerji, ob pitju viskija pa so k nam pristopili portugalski novinarji. Takoj so ugotovili, da smo zmagovali zaradi naše doktrine, v kateri so etika, genetika in estetika. Pri nas so bili v reprezentanci zgolj Slovenci, v portugalski pa skoraj sami Brazilci.
Kot človek odbojke nimam nobenih manjvrednostih kompleksov. Dobro vem, da ima odbojka v Sloveniji globoko korenino, ki bo letos praznovala 90 let, odkar so jo prvič igrali v Mariboru. Toda naša zveza ima do zgodovine, milo rečeno, neodgovoren odnos. Kajti kdor ne spoštuje korenin, bo imel prej ali slej na drevesu samo še suho listje.
Viktor Krevsel je nekdanji jugoslovanski in španski selektor.
