Igralke Rugby kluba Olimpija so se odločile, da na svoj način pomagajo organizaciji Rdeči noski. In nastal je seksi koledar, ves izkupiček, nabran s prostovoljnimi prispevki od koledarja, pa bo šel omenjenemu dobrodelnemu združenju. Igralke Olimpije s tem projektom tudi kažejo, da je v klubu vzdušje zares odlično, in hkrati medse vabijo nove članice.
»Mogoče je k vsemu skupaj prispevalo tudi to, da smo pač punce. Res smo hotele narediti nekaj za otroke. Enostavno smo rekle, da bomo to izpeljale, denar pa bo šel v dobrodelne namene. Za Rdeče noske smo se nemara odločile tudi zato, ker so najbolj medijsko znani,« nastanek koledarja opisuje kapetanka ekipe Tjaša Lazič. »Že nekaj let smo se šalile, da bomo naredile koledar, letos pa je končno prišlo do realizacije. Dogovorile smo se, dobile fotografa, tiskarno, vizažistko in tako smo bolj resno pristopile k stvari. Ter jo tudi izpeljale.« Organizator in povezovalec celotnega projekta je bil Luka Popovič, tudi sam igralec Olimpije. »Smo zelo zadovoljni, zahvaljujemo se vsem, ki so nas podprli, od sponzorjev do donatorjev.« Pred približno tremi tedni so koledar promovirali tudi na zabavi, ki so jo pripravili v kavarni Sputnik. »Super je bilo, imeli smo enkratnega didžeja. Kar precej ljudi je prišlo, približno 250, zabava je trajala do jutra; na samem dogodku smo zbrali 750 evrov, zdaj pa še naprej uspešno zbiramo prostovoljne prispevke za koledar in smo že kar blizu okrogle številke. In kot obljubljeno, ko zberemo 1000 evrov, jih nakažemo naprej na Rdeče noske.«
Dekleta so imela svojo zabavo
Dekleta so se na fotografiranju za koledar kljub začetni zadregi hitro sprostila. »Smešno je bilo – sprva je bilo vse skupaj malce zmedeno, ker nismo vajene poziranja pred objektivom in podobnih stvari... Potem so bili pa taki prijetni pogoji, same smo si izbrale glasbo, imele smo nekaj hrane in pijače za sprostitev... Tako da smo si počasi naredile kar žurko, tudi zaplesale smo, tako da je bilo še nekaj zabavnih scen. V nekem trenutku smo fotografu ukradle fotoaparat in ga postavile na sceno, da nam je on poziral.« je povedala igralka Eva Povše.
»Žrtev« je bil fotograf Luka Paragi, ki je vse skupaj vzel z veliko mero dobre volje: »Res je, punce so mi med samim snemanjem za nekaj časa ukradle fotoaparat. S seboj sem imel namreč dva aparata, za vsak primer, in nenadoma sem se znašel pred objektivom kot model. Moram priznati, da se na tem položaju ne znajdem najbolje, ampak je bilo zabavno in zanimivo.« Dodal je tudi, da je bila njegova največja skrb, da ne bi punce »zmrznile« pred objektivom, kot se rado zgodi pri ljudeh, ki niso navajeni poziranja: »Ampak tukaj so se dekleta res dobro izkazala. Že takoj na začetku so prebila led in se sprostila. Samo snemanje je trajalo pozno v noč in na koncu so bile punce že čisto sproščene, imele so svojo zabavo,« se spominja Paragi. »Jaz sem jih nekako vozil skozi celotno zadevo, zastavil vse kadre – želel sem, da ima koledar kot celota neko rdečo nit, ne pa da so fotografije kar nametane skupaj. Zato sem tudi na začetku s puncami malce poklepetal in se pri njih se pozanimal malce več o ragbiju, ker nisem ravno poznavalec tega športa. Zdelo se mi je potrebno, da se ta šport ustrezno predstavi in da se pokaže, da je to tudi šport za ženske.« Vsi, ki so sodelovali pri fotografiranju, tudi vizažistka Tjaša Založnik, so se honorarju odpovedali, da bi projekt izpeljali s čim manjšimi stroški, tako da bi šel res celoten izkupiček za dobrodelne namene.
Dekleta so se na fotografiranju zelo zabavala. Nastja Modič izkušnjo opisuje takole: »Super je bilo, počutile smo se kot manekenke. Lepo so poskrbeli za nas, imele smo vizažistko; fotograf je bil zelo prijazen, s Popovičem sta imela tudi ideje, kakšna naj bi bila celotna zgodba koledarja. Postavljala sta nas tudi v poze, pa izbirala, katere punce bomo skupaj na slikah... Izvedba je bila zelo profesionalna, sploh glede na to, da smo se za projekt dogovorili v klubu in najprej sploh nismo natanko vedeli, kako naj bi bilo vse skupaj videti. Zelo smo se zabavale, predvsem pa smo imele odlično glasbo, tako da smo med vsemi pripravami in poziranji tudi plesale in se na splošno imele zelo dobro, kar mislim, da se vidi tudi na fotografijah.« Kim Habjan pa dodaja: »Nobena izmed nas ni bila vajena tega, profesionalnega make upa, fotografov... Na začetku nam je bilo malo nerodno. Ampak so nam vse razložili, kako in kaj, in potem je vse steklo tako, kot je treba. Tako da je bil tudi rezultat dober.« Tanja Čolnik še pristavi: »Bilo je sproščeno, med seboj smo se spodbujale, dobile smo tudi napotke od fotografa. Smešno je bilo, ko se je kakšna od deklet postavila v kakšno pozo, pa je bila mogoče malo nerodna in smo jo nato popravljale in podobno.«
Po tekmah sledi druženje
Trener ekipe Igor Kalakovič pa nam je predstavil igralke in klub še s športnega vidika: »Z dekleti sem začel delati pred približno tremi leti. Vmes se je generacija že zamenjala, od tistih prvih deklet so mi ostala še tri. Septembra letos pa smo doživeli kar majhno eksplozijo, pojavilo se je zelo veliko deklet, tako da jih imamo trenutno v moštvu kakšnih 13 ali 14. Bolj ali manj so bile vse začetnice, moram pa reči, da se je ob pomoči treh izkušenejših igralk kar poznal neki napredek.« Tekmovalno se sicer trenutno posvečajo predvsem nabiranju izkušenj in prijateljskim tekmam. »Napredek je bil opazen iz tekme v tekmo. Nazadnje so dekleta celo zmagala proti neki avstrijski ekipi. Ekipa ima potencial.«
Pa je pri ragbiju velika razlika med treningom moških in ženskih ekip? »Bistvena razlika je v tem, da so določena pravila za moške in ženske nekoliko drugačna, kar se tiče same fizične zahtevnosti, pa sta si oba treninga precej podobna. Zato tu ne prilagajam zadev posebej za ženske oziroma moške, ampak dejansko vsi delajo iste vaje. Moram reči, da pri nekaterih dekleta prekosijo tudi kakšnega fanta. Tudi sam sem včasih presenečen. Predvsem pri tekaških zadevah, kjer prideta do izraza razliki v teži in letih, se te zadeve poznajo bolj izrazito kot kje drugje.«
Sicer pa o treningih in tekmah pove še tole: »Z dekleti poskušam delati tako, da jim je to v nekakšen užitek. Seveda je treba pokazati neko resnost, treningi so tudi fizično zahtevni, obenem pa se poskušajo dekleta tudi zabavati. Navdušena so, ko gremo na kakšen turnir. Redno ta gostovanja potegnejo za seboj tudi druženje in zabave – mogoče dekletom ti 'after partiji' ostanejo še bolj v spominu kot sami turnirji. Ampak so pa na tekmah zelo resne.« Če bodo dekleta dovolj dobro pripravljena, načrtujejo v tej sezoni tudi udeležbo na ragbi kampu na Madžarskem, kamor pride precej reprezentanc iz srednje Evrope. »Nabere se kar veliko deklet pa tudi precej strokovnjakov, recimo trenerji iz Anglije. Lani so bile zraven tudi angleške reprezentantke, ki so prenašale svoje izkušnje na dekleta, ki prihajajo iz držav z manj razvitim ragbijem. Tudi trenerji imamo tam strokovna usposabljanja. Poleg tega načrtujemo, če bodo sredstva, konec junija udeležbo na evropskem prvenstvu. To so načrti, vse pa je odvisno od tega, kako bodo dekleta zavzeta in kako resno bodo trenirala.«
