Če kaj, je bilo namreč leto, ki zahaja, v znamenju prav tega čiščenja. Začelo se je z nepojasnjeno gotovino in odstopom predsednika vlade, pozneje obsojenega na prvi stopnji zaradi domnevnega sprejemanja daril za nezakonito posredovanje. Končalo se je s kriminalistično preiskavo korupcije pri zdravnikih. Vmes so se zvrstili obiski kriminalistov pri enem najvplivnejših slovenskih odvetnikov, šefu NLB, ministru za obrambo, nekdanji prvi kadrovici Janševe vlade... Sodišče prve stopnje je na večletne zaporne kazni obsodilo Igorja Bavčarja, Boška Šrota, Darija Južno, Hildo Tovšak, Mirka Krašovca... Nacionalni preiskovalni urad je – še preden je dobro odprl bančne mape – zasut s primeri, tožilci delajo s polno paro. Durs preverja izvor premoženja domačih vplivnežev in račune gostincev, na plan prihajajo razkritja o kupovanju vozniških izpitov.
Pol desetletja krize je morda nepovratno spremenilo vsaj del nacionalnega značaja. Zdi se, da je toleranca do korupcije ali z njo povezanih tveganj danes domala enaka nič. Za to je moralo v močvirju domači(jski)h navez in praks zmanjkati vode. Miselnost »naj krade, dokler daje tudi nam«, ki je lokalnim šerifom dajala neskončno odvezo za nagrajevanje prijateljev, je – upajmo – dokončno preteklost. Politiki, zasačeni v spornih poslih, še nikoli niso bili hitreje politično mrtvi. Če odštejemo »vernike« in prisklednike na obeh straneh političnega pola, sta transparentnost in poštenost pri upravljanju javnega denarja vse bolj vrednoti, v imenu katerih so se volilci vse bolj pripravljeni odreči tudi »svojim«. Ljudje vse manj kupujejo floskule o tem, zakaj je dobro za vse, da so nekateri vedno v vrsti pred drugimi. Tudi zaradi novih milijard evrov, vrženih v sanacijo bank, ki sovpadajo z novimi obremenitvami, vse bolj razmišljajo kot davkoplačevalci. V razpravah o državnem premoženju se omenja celo nekoč prepovedana beseda – donos.
Slovenija se torej brez dvoma »čisti« in to je dobro. Težava je le, ko čiščenje preneha biti eno od orodij za ustvarjanje boljše, zrelejše družbe in samo po sebi postane smisel stvari. Ali če se vprašamo drugače: koliko novih delovnih mest bo nastalo v državi, če bomo le čistili staro, ne pa hkrati tudi omogočili razmer, da lahko na njegovem pogorišču zraste kaj novega, bolj zdravega?
Domače gradbeništvo se je po padcu cestnih »tajkunov« očistilo tako temeljito, da od njega ni ostalo skoraj nič. Njegove ostanke v zadnjih dveh letih z visokimi cenami za garancije, ki onemogočajo prijave na razpise, na veliko potapljajo banke. Tam so vse oči uprte v slaba posojila. Prav je, da organi odkrivanja in pregona temeljito pogledajo podpise in okoliščine teh posojil. A najmanj tako je pomembno, da banke pomagajo pri reševanju zdravih podjetij ali njihovih delov in jih podprejo pri iskanju novih poslov ali trgov. To v tem trenutku ne zanima nikogar, še najmanj politike, ki v bančni luknji iščejo lastne politične točke. Gospodarstvo? »Tajkunov« že zdavnaj ni več, a njihova ideološka dediščina – življenje do naslednjega reprogramiranja posojil – brez svežih prijemov, rešitev in sanacijskih načrtov je ostala zakoreninjena v nekaterih velikih poslovnih sistemih. In rešitev zanjo zagotovo niso le kilometrski seznami zahtev državi ali subvencionirani »kisik«.
Ko boste torej naslednjič navdušeno ploskali novemu valu »čiščenja«, se vprašajte tudi, zakaj je država za zametke katarze potrebovala kar pet let padajočih gospodarskih kazalcev. In koliko novih davkov in stečajev smo spregledali, ko smo čakali, kdaj bomo v prvih minutah televizijskih poročil ugledali svojega zdravnika ali bančnika iz našega kraja.
