Vse kaže, da so se pri odvetniški zbornici prenaglili z oceno, da so bile nedavne hišne preiskave v treh odvetniških pisarnah nezakonite. Vendar predsednik odvetniške zbornice Roman Završek vztraja pri svojem stališču, da kriminalisti nimajo pravice opravljati preiskav pri odvetnikih, kadar se slednji v njih znajdejo v vlogi tretjih oseb in torej ne kot osumljenci. V zakonu o kazenskem postopku takšna izjema res ni določena, a bi moralo biti po Završkovih besedah samoumevno, da se odvetniških pisarn, kadar odvetniki niso osumljenci, ne preiskuje. Takšna ureditev, še posebej z vidika načela zaupnosti med odvetnikom in stranko, naj bi namreč izhajala že iz ustave, enako stališče pa naj bi zavzelo tudi evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zaradi tovrstnih preiskav po njegovih besedah že obsodilo Francijo in Avstrijo.
Teršek se spominja drugih časov in režimov
Z vsebino protesta zbornice smo seznanili tudi ustavnega pravnika dr. Andraža Terška, ki ne more verjeti, da se je kaj takega res zgodilo. »To je še hujši primer, kot je bil tisti pred leti, ko so preiskali dokumente v neki odvetniški pisarni, ne da bi imeli v preiskovalnem nalogu točno opredeljeno, katere konkretne dokumente preiskovalni organi iščejo. Sprašujem se, kaj se dogaja v tej državi. Takšno dogajanje spominja na neke druge čase, na neke druge režime,« je oster Teršek. Tovrsten vdor v integriteto odvetnikov in odvetniškega poklica samega je po njegovem mnenju pravno nevzdržen ter grobo in globoko protiustaven.
Spomnimo, da je Završka zmotilo predvsem dejstvo, da so policisti iskali dokumentacijo v primerih določenih strank in da jih je zanimala tudi njihova medsebojna elektronska korespondenca, čeprav odvetniki v preiskavo niso bili vključeni kot osumljenci. Celotna zgodba je sicer povezana z nedavnimi preiskavami domnevno spornih poslov Boška Šrota z njegovo nekoč najtesnejšo sodelavko Andrijano Starina Kosem. Naj ob tem dodamo, da je odredbo za hišne preiskave podpisala preiskovalna sodnica Marjutka Paškulin, ki velja za eno najbolj natančnih in izkušenih preiskovalnih sodnic na ljubljanskem okrožnem sodišču.
Predstavniki odvetniške zbornice naj bi bili prisotni
A pojasnila, ki smo jih glede preiskav dobili pri številnih pravnikih, tudi odvetnikih, mnenju predsednika zbornice vendarle ne pritrjujejo. Po zakonu o kazenskem postopku lahko namreč policisti na podlagi odredbe sodišča opravijo tudi hišno preiskavo pri tretji osebi, če obstaja utemeljen sum, da bi lahko pri njej našli dokaze v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem. Po zakonu iz takšne preiskave niso izvzeti niti odvetniki, vendar se morajo preiskovalci osredotočiti zgolj na tisto dokumentacijo oziroma odvetniške spise, glede katerih je dejansko podan neki utemeljen sum.
Izredno pomembno je tudi, kako je sestavljen sodni sklep o hišni preiskavi, saj mora biti v njem natančno določeno, kaj iščejo preiskovalci, ki drugih spisov in dokumentacije ne smejo pregledovati. Prav zato mora biti po zakonu med preiskavo odvetniške pisarne prisoten tudi predstavnik odvetniške zbornice – zaradi varovanja drugih strank oziroma njihovih spisov. Po naših podatkih so bili predstavniki odvetniške zbornice zraven pri preiskavah vseh treh odvetniških pisarn, medtem ko med preiskavami na domačih naslovih odvetnikov ni bilo, ker tega zakon ne zahteva.
Zato niti ne preseneča, da so na ljubljanskem okrožnem sodišču, ki je izdalo odredbo za hišne preiskave, zavrnili Završkovo pritožbo nad preiskavami. Predsednik zbornice je sicer po naših podatkih zahteval tudi nadzor nad delom preiskovalne sodnice, a so na sodišču njegovo zahtevo zavrnili kot povsem neprimerno. Kot pravijo naši sogovorniki iz pravniških vrst, ima namreč stranka v takšnem postopku na voljo ustrezna pravna sredstva, denimo tožbo na upravnem sodišču ali v končni fazi tudi ustavno pritožbo.
»Zaupnost razmerja nikakor ni absolutna vrednota«
Čeprav večina naših sogovornikov nezakonitosti, omenjenih v protestu zbornice, ne zaznava, pa se zdi ustavnemu pravniku z ljubljanske pravne fakultete dr. Saši Zagorcu pomembno vprašanje, ali zakon o kazenskem postopku in zakon o odvetništvu ustrezno zaščitita osumljenca pred preiskovalnimi ravnanji države. »Sprašujem se, ali je res dovolj za preiskavo odvetniške pisarne, da se v odredbi navedejo spisi in predmeti, ki naj se preiščejo. Mislim, da bi dodatne varovalke morale iti v smer, da je preiskava odvetniške pisarne zadnje sredstvo, ko mora preiskovalni organ dokazati, da dokazov ne bi bilo mogoče pridobiti drugače,« razmišlja Zagorc, ki ga ob tem skrbi tudi možnost, da se lahko preiskovalni organ v okviru zakonite preiskave odvetniške pisarne seznani z zaupno komunikacijo med odvetnikom in stranko (osumljencem). »Zaupna komunikacija med odvetnikom in stranko je prvi pogoj za učinkovito varstvo pravic v kazenskem postopku in za pravično sojenje, zato kakršenkoli pretiran poseg v komunikacijo predstavlja kršitev človekovih pravic,« opozarja Zagorc.
Nekateri naši sogovorniki ob tem predvidevajo, da je bila hišna preiskava v teh primerih najverjetneje neizogibna, ker odvetniki niso želeli sami izročiti zahtevanega materiala, da ne bi aktivno omogočili posega v njihovo razmerje s strankami. »Zaupnost razmerja med odvetnikom in stranko nikakor ni absolutna vrednota. Drugače je glede razmerja med obdolžencem in zagovornikom, vendar pa ne verjamem, da je šlo v teh primerih za tovrstna razmerja. Stikov med osumljencem in zagovornikom se pri nas ne sme nadzorovati, ne v realnem času ne kasneje,« poudarja strokovnjak za kazensko pravo, ki je želel ostati neimenovan, protest odvetniške zbornice pa ga ni posebno vznemiril.
