A najprej o »namerno zamolčani« projektni zamudi. V svojem pismu je sam res nisem omenil, a to predvsem zaradi dolžine besedila in ker je UL učinkovito varoval trezorje SKB že tri leta pred ropom. Če pa je g. Bizjak na našo zamudo že opozoril, je treba tudi reči, da ni bila petletna, saj je bil pogodbeni rok februar 1997, prevzem UL pa se je zgodil – če se prav spomnim – oktobra 1999. A tudi to je občutna zamuda in je nočem opravičevati. Znano pa je, da tovrstni zahtevni razvojni projekti pogosto zamujajo tudi pri računalniških gigantih, in to čeprav razvoj poteka v razmerah, o katerih smo na UL pred dvema desetletjema lahko samo sanjali. TS pa nam je zastavil ne le visoke uporabniške zahteve, ampak tudi nerazumno kratek (komaj enoletni!) izvedbeni rok, za nameček pa še izjemno ostre zahteve v pogledu izdelavnih stroškov za proizvodnjo sistema. Zato smo morali uporabiti (sicer med prvimi v Evropi!) vrhunske tehnologije in razvojna okolja, na primer LonWorks, ki pa smo ga ob začetku tega razvoja poznali šele na papirju. Sicer pa je zamudo sankcionirala sporazumno določena pogodbena denarna kazen, ne pa prekinitev projekta.
Na IJS tudi nismo »zavlačevali« z razvojem UL niti en sam dan, v nobenem pogledu in za nobene namene. Nasprotno, razvoj in izdelava UL sta zahtevala od moje skupine nepredstavljive napore daleč čez normalne obremenitve, saj smo se ves čas projekta močno trudili, da bi razvoj čim prej dokončali. Da pa bi jaz »zavlačeval prevzem opreme in zaključitev projekta… zaradi črpanja projektnega denarja«, je bilo povsem nemogoče in obtožbo »poslovne neetičnosti«, ki mi jo je pripisal g. Bizjak, zavračam. Projekti na IJS namreč potekajo samo v pogodbenih vsebinskih, poslovnih in časovnih okvirih in jih nadzoruje vodstvo IJS, projekt UL pa še posebno skrbno zaradi izjemne velikosti in zahtevnosti. Od mene kot vodje projekta do naročnika UL brez podpisa vodstva IJS ni mogel priti – in tudi ni prišel – niti en sam dokument s pravno obvezujočimi poslovnimi posledicami, seveda pa sem z vodstvom IJS sodeloval pri pripravi teh dokumentov. Naraščajočo izgubo pri projektu je vodstvo IJS vse do ukinitve projekta z razumevanjem (a ne brez sankcij) dopuščalo v pričakovanju njenega pokritja ob uspešnem zaključku razvoja UL in v okviru nadaljnjega sodelovanja IJS pri tem projektu. Po ukinitvi projekta na TS je tudi vodstvo IJS ta razvoj moralo ukiniti, neplačanih pa je ostalo za 73.000 evrov nesporno dobro opravljenih dodatnih del pri projektu, na katerem je nastala domača rešitev najmanj stokrat tolikšne tržne vrednosti. Morda bi bilo treba povprašati na računskem sodišču, kdo je tu ravnal nesmotrno in poslovno neetično.
Možno pa je, da je vzrok za obtožbe g. Bizjaka pričakovanje, da smo pri razvojnih nalogah itak plačani iz proračuna, da torej naročniki te projekte le sofinancirajo, in da smo dodatna dela (na primer sejemske demonstracije, predstavitve in druge promocije UL) dolžni opraviti zastonj. Takšna sicer pogosta pričakovanja pa so bila v primeru UL povsem brez osnove, ker moja skupina v času projekta UL nalog v breme proračuna ni imela. Predloge sem sicer pošiljal na vse razpise in prijave podkrepil s številnimi priporočili (tudi od TS). Moje predloge pa so ocenjevalne komisije žal uvrščale pod prag točk za proračunsko financiranje zaradi premajhnega števila člankov, za katere med izvajanjem tega projekta res nisem našel časa. Niti eden od mojih predlogov ni bil odobren, tako da so bila pogodbena plačila za nas edini vir za pokrivanje razvojnih stroškov. Zato smo ob pomoči in pod nadzorom vodstva IJS dejansko naredili vse, kar je bilo strokovno utemeljeno in poslovno etično, da bi razvojno in proizvodno dokumentacijo sistema UL predali v zameno za poplačilo računov za naročena dodatna dela pri tem projektu. Vendar na IJS nikoli nismo pričakovali, da bi bil pogodbene ali dodatne stroške zmožen plačevati VTZ, saj je bilo od vsega začetka jasno, da je dejanski naročnik in plačnik našega dela ter edini možen operater in tržnik nacionalne storitve, sistema in tehnologije UL lahko samo TS. Za TS pa omenjena vsota neporavnanih inštitutskih stroškov projekta UL ni mogla biti kaj več kot drobiž.
Dokončanje projekta v pogodbenem roku – torej pred menjavo vodstev na TS – bi morda res privedlo do izvedbe načrtovane širitve sistema Ultranet na celotno Slovenijo. Pravim morda, ker so bila nasprotovanja domačemu nadzornemu sistemu UL res močna. Težko pa je razumeti, da se je novo vodstvo TS – kljub nespornim prizadevanjem g. Bizjaka – po treh letih uspešnega obratovanja UL odločilo svoj projekt izgradnje nacionalnega sistema Ultranet ustaviti, dobro delujoč ljubljanski nadzorni sistem zavreči, številne uporabnike, med njimi trezorje SKB, pa odklopiti brez primerljivega nadomestnega nadzornega sistema ter nazadnje (če sem prav obveščen) dalo elektronsko opremo sistema UL odpeljati na ljubljanski odpad!
Zakaj je vodstvo TS odločalo in ravnalo tako neodgovorno in zakaj se ni zgledovalo po angleškem British Telecomu, ki je v tistem času razvijal in nato v sodelovanju z vlado, policijo in zavarovalnicami uspešno uvedel v britansko varnostno prakso podoben, čeprav precej manj zmogljiv nacionalni nadzorni sistem RedCare? Zakaj se za UL ni odločila naša policija? So »strici« iz prispevka g. Bizjaka naš Ultranet zavrgli samo zato, da bi odprli prostor za nakup primerljivega, a bistveno dražjega in tudi manj zmogljivega švicarskega sistema Infranet?
Dr. Marjan Špegel, dipl. inž. el.upokojeni vodja projekta Ultranet na IJS
