Oboževalci nogometne igre častijo vrhunske nogometaše. Kaj pa žene človeka, ki si želi biti Collina in ne Messi ali Ronaldo?

Odgovor na to vprašanje je v okoliščinah, ki vplivajo na človeka, preden se odloči, da se bo začel ukvarjati s sojenjem. Nekateri sodniki so bili nogometaši, a so morali prenehati z igranjem zaradi poškodb. V zadnjem času pa vse več ljudi že v mlajših letih vidi interes v sojenju. Med sodnike odidejo, ne da bi prej igrali nogomet. Sam sem nogomet igral najprej v tretji ligi za Creino, nato po združitvi s Triglavom tudi v drugi. Poznal sem sodnike, Tivolda, Betona in Žuniča, iz Kranja, ki so sodili v prvi ligi. Žunič mi je predlagal, naj začnem s sojenjem. Rekel sem mu, da me to ne veseli, da ni nobenih možnosti, da bi postal sodnik.

Ste se kot nogometaš jezili na sodnike po načelu »kako nas kradejo, te barabe«?

Točno tako. To sem imel v glavi, ko me je vprašal, ali bi bil sodnik. Sojenje me je odbijalo tudi zato, ker so bili v ekipi le trije, sedaj jih je več, medtem ko je nogometna ekipa precej večja, zato je več druženja med nogometaši.

Kaj se je potem zgodilo?

Žunič me je toliko časa prepričeval, da sem jeseni leta 1992 poskusil. Naredil sem izpit za sodnika začetnika, začel soditi pri mlajših selekcijah. In ni bilo tako slabo, kot sem si predstavljal. Bilo je v redu. Pri sojenju tekem nisem imel težav, zato sem nadaljeval.

Malo za šalo, malo za res: kaj ni nekaj mazohističnega v sojenju? Navijači vas zmerjajo, igralci vas napadajo, mediji kritiziramo...

Na začetku teh napadov še ni. Ko prideš na višjo raven, si že toliko izkušen, da te te zadeve ne ganejo več tako zelo. Poleg tega so v sodniški organizaciji izkušenejši ljudje, ki te pripravljajo na vse, kar te čaka.

A verjetno je težko vedno ohraniti hladno glavo.

Te zadeve se te dotaknejo, ampak na njih drugače gledaš, ko sodiš na višji ravni, ko imaš več izkušenj.

Večkrat lahko slišimo, da sodniška organizacija ne želi priznati napake, medtem ko se sodniki zelo redko pojavljate v medijih. Ste si kdaj želeli po tem, da bi priznali napako, ampak je ravno zaradi teh okoliščin niste?

Nikoli mi ni težko priznati napake. Ker so novinarji vedeli, da sodniki ne dajejo izjav po tekmah, me niso spraševali. Če bi me vprašali in če bi res storil napako, bi jo priznal. Napako vsi vidijo, če gre res za napako. Obstajajo pa tudi presoje, ki jih lahko vsak vidi drugače.

Če gre le za nenamerno napako, je potem verjetno ni težko priznati.

Seveda. Velikokrat sodnikom pripišejo, da gre za namerne napake. To izhaja izpred mnogih let, iz časov Jugoslavije, ko se je to res dogajalo. V Sloveniji pa, od leta 1992, ko sem začel s sojenjem, nisem spoznal sodnika, ki bi namerno delal napake.

Veste za kakšno nespodobno ponudbo sodniku?

Sem slišal o tem, a ne v Sloveniji, temveč na mednarodni ravni. Tega je več kot deset let. Če do takšnih stvari pride, moramo sodniki obvestiti vodstvo sodniške organizacije, ki nato ukrepa.

In vam ni bilo nikoli potrebno prijavljati tovrstnih ponudb?

Ne.

Sodniki ne smete komentirati dogajanj na igrišču?

Ne. Pred leti je dala zveza nogometnih sodnikov možnost, da po tekmi lahko komentiramo določeno situacijo. S tem, da so povedali, da bi bilo dobro, če bi sodnik, preden bi dal izjavo o specifični situaciji, pogledal posnetek dogodka. Kajti če ne bi videl posnetka, bi lahko podal napačno oceno.

V javnosti lahko večkrat zasledimo, da sodniška organizacija težko prizna napako. Znana so tudi ogorčena mnenja predstavnikov klubov, ki sodniški organizaciji očitajo, da sodniki za napake niso primerno kaznovani.

S tem se ne morem strinjati. Tako je videti navzven. Jasno je, da sodniki delamo napake. Glede komentarjev klubov lahko rečem, da če bi se vrh sodniške organizacije odzval na vsak napad na sodnika, bi se lahko ukvarjali le s tem. Odzovejo se, ko pride do večje publicitete. Sodniki so kaznovani, kar pa ne pride v javnost. Tudi Fifa in Uefa javno ne oznanjata, kakšne so kazni za sodnike.

Prejemki sodnikov so v primerjavi z nogometaši v slovenski ligi visoki. Ni pričakovati, da bi sami zahtevali nižje takse, ampak ali ste kdaj razmišljali, da ni primerno, če sodnik zasluži več kot nogometaš?

Sodniške takse so se povečale avgusta leta 2011, pred tem se osem let med gospodarskim razcvetom niso. Pred dvema letoma se je začela tudi kriza in sedaj vsi gledajo le na to, koliko sodnik dobi za eno tekmo. Vsak vidi le končni znesek. A vanj ni vključena le tekma, ki jo sodiš, ampak tudi vsi redni treningi, sestanki, analize... Vključeno je kompletno delo sodnika. Sicer pa kot ste rekli: sodniki nimamo vpliva na to, kakšna je taksa. Če bi jih znižali, bi mi še vedno sodili. Sodnik ne sodi le zaradi takse, vsak pa želi priti čim višje.

Se vam zdi pravično takšno razmerje med nogometaši in sodniki?

Zagotovo ni pravično, če nogometaši profesionalci mesečno zaslužijo manj kot sodniki. To se dogaja trenutno, morda zadnje leto. Takse so se spremenile, klubi znižujejo stroške, zato nogometaši igrajo za manjše zneske. Pred tem so bile enormne razlike v nasprotno smer.

Verjetno gre za več let, ne le za eno.

Recimo.

Takšno stanje je bilo predvsem v devetdesetih letih, kajne?

Še leta 2006, 2007 smo poslušali o precej višjih plačah nekaterih igralcev. Treba je vedeti tudi, da v prvi ligi sodi 17 sodnikov, a vsak sodnik ne sodi vsak teden. Določene so kvote sodnikom, ki so rangirani po kategorijah. Pet sodnikov, ki so v najnižji kategoriji, v celem koledarskem letu sodi pet tekem prve lige. Če seštejemo zneske, ugotovimo, da ne prejmejo tako veliko. Ljudje vidijo le mednarodne sodnike, ki seveda morajo soditi več.

Gre predvsem za to, da so nogometaši odvisni od igranja nogometa, medtem ko sodniki naj ne bi bili odvisni od sojenja.

Seveda ni v redu, če sodnik zasluži več kot profesionalni nogometaš.

Verjetno je to ena od anomalij v slovenskem nogometu in družbi.

Res je. Če se bo krivulja čez pet let obrnila in bodo takrat nogometaši spet prejemali bistveno več kot sodniki, se pa novinarji ne bodo vprašali, zakaj sodnik sedaj dobi tako malo.

V zadnjem času so ravno proti vam leteli očitki s strani klubov. Športni direktor Domžal Matej Oražem vam je po tekmi z Olimpijo predlagal, da prenehate s sojenjem.

Do tega je prihajalo, ker so bili klubi nezadovoljni s sojenjem na določeni tekmi. Kot sodnik na njihove izpade ne morem reagirati. Na igrišču sem presodil, kot sem. Če pa govorim konkretno o Domžalah...

Ste takrat storili kakšno napako?

Ne. Matej Oražem me je napadel na nedopusten način. Že med polčasoma je pritekel ob stransko črto in začel zmerjati mojega pomočnika.

Z grdimi besedami?

Z zelo grdimi. Vpil je, da je po televiziji videl, da je bil nogometaš, ki je dosegel zadetek, dva metra v prepovedanem položaju. Kasneje so analize pokazale, da ta nogometaš sploh ni bil v prepovedanem položaju. Torej je imel pomočnik povsem prav, medtem ko so oni naredili veliko hajko. V medijih so govorili, kako so bili oškodovani, a v resnici sploh niso bili. Hočem povedati, da na te zadeve sodnik nima vplival. Povsem brez veze bi bilo, če bi sodnik skliceval novinarske konference.

Toda pritisk, ki ga klubi po medijih skušajo vršiti na sodnika, lahko na vaše delo vpliva na naslednji tekmi.

Verjetno. Sam pa nisem nikoli tako razmišljal. Tudi če sem storil napako, se na naslednji tekmi, ko sem sodil istemu moštvu, nisem bal, da bi se spet zmotil.

V nogometu niso pomembne le napake nogometašev in sodnikov, ampak tudi, kako se ti obnašajo. Ravno Oražem mlajši se je v tandemu z nekdanjim trenerjem Domžal Stevenom Mojsilovićem večkrat obnašal skrajno neprimerno.

To lahko komentiram na svojem primeru, torej na podlagi tekme Domžal in Olimpije. Menim, da takšen način ni sprejemljiv. Tudi če sodnik stori napako, se športni funkcionar oziroma odrasla in odgovorna oseba ne sme spustiti na tako nizko raven. Stvari se da na drugačen način urediti. O napakah se je mogoče pogovoriti, narediti analizo, iz ene situacije, ki se enemu klubu zdi sporna, pa se mi ne zdi primerno delati tako velik reč.

Se strinjate, da je potrebno tovrstne izpade bolj kaznovati kot prekrške na igrišču?

Moje mnenje je, da to drži. Ampak klubski funkcionarji bi se morali tega sami zavedati in se tako tudi obnašati.

Kako pa je bilo s tisto zgodbo: koprski veljaki na čelu z Antejem Gubercem so po tekem s Celjem v minuli sezoni besneli nad sodniki, med katerimi ste bili kot četrti sodnik tudi vi. Guberac je celo grozil z izstopom iz lige. Vas je po tekmi res zasledoval neki avtomobil?

Po tekmi smo imeli spremstvo avtomobila, ki nas je zasledoval vse do Ljubljane. To smo prijavili odgovornim osebam, bili smo na policiji. O nadaljevanju nisem bil obveščen.

Ste videli obraz voznika?

Ne, ker je bila noč.

Verjetno je bil ta dogodek povezan s tekmo?

Glede na to, kakšen je bil odziv po tekmi, ni bilo težko predvidevati, da so bili to ljudje iz Kopra. Ali so vključeni v klub, ali so to navijači ali kdo drug, pa je nemogoče reči. Kogar koli obdolžiti bi bilo brezpredmetno.

Se še vedno čutite sposobnega soditi, čeprav ste dosegli mejo 45 let?

Brez težav bi lahko še sodil. Ampak pravila so točno postavljena, zato ni nobena težava nehati, saj že na začetku veš, da lahko sodiš do 45. leta.

Nekateri kolegi novinarji pravijo, da ste teoretično odlično podkovani, a da nimate najboljšega občutka za igro. To drži?

To je tako posplošeno. Gre za floskulo, ki jo nekdo napiše, potem pa se vsi zgledujejo po njem. Če bi analizirali tekme, bi videli, da sem zelo malo sekal igro. Včasih so mi rekli, da sem težko dober sodnik, če nisem igral v prvi ligi. Danes vidimo, da so sodniki lahko uspešni tudi, če nogometa sploh niso igrali.

Sodnikova analiza pred tekmo je podobna kot pri nogometaših?

Na najvišji ravni je tako. Pred tekmo se pripraviš na slog igre posameznih nogometašev. Eni se na to bolj intenzivno pripravljajo, drugi manj.

Vi ste se pripravljali bolj ali manj intenzivno?

V slovenski ligi bolj ali manj igralce poznam, zato se mi v zadnjem času prav veliko ni bilo potrebno pripravljati. A tega tudi nisem prepustil naključju.

Kdo je v slovenski ligi najbolj znan po simuliranju prekrškov?

Ko sem začel soditi v prvi ligi, je bil to Grega Židan. Saj to ni težko uganiti.

Kateri nogometaš je bil najbolj nesramen?

V vsakem klubu se najde kakšen takšen, poimensko jih pa ne bi izpostavljal.

Pa najbolj težaven funkcionar ali trener?

V zadnjem času je bil to ravno športni direktor iz Domžal.

Katera je bila najbolj zahtevna tekma v vaši karieri?

Tekma zadnjega kroga kvalifikacij za ligo prvakov med Dinamom iz Kijeva in Fenerbahčejem. V zraku je bila neverjetna, posebna napetost. Izključil sem domačega igralca, večje napake pa nisem storil.