»Francozinje in Poljakinje so bile predaleč. V moji zadnji predaji bi morala teči kot Marit Bjoergen, kar pa seveda ni bilo možno. Zdaj nič ne šteje, če bi tekla podobno hitro kot Finka Lehtenmmaki, Norvežanka Falla, Američanka Diggins, imela deseti čas predaje, 57 sekund za Bjoergnovo... Enostavno je za eno mesto zmanjkalo,« je Alenka Čebašek brez težkih besed izgovorov opisovala 13. mesto ženske štafete na tekmi svetovnega pokala v Lillehammerju. Čeprav so bile pred njimi tri štafete Norveške z zmagovalno (Weng, Johaug, Steira, Bjoerndalen), pa še dve štafeti Rusije in ZDA, kar bi ob upoštevanju le ene štafete iz posamezne države zadostovalo za deveto mesto, pa so vseeno zaostale za osmim mestom kot pragom, ki so ga postavili pri OKS.
Za nameček je bil štafetni dan, z enako željo po Sočiju, v soboto tudi na prizorišču biatlonskih tekem svetovnega pokala v Hochfilznu. Tudi na Tirolskem se slovenski štafeti ni izšlo. Simon Kočevar, Klemen Bauer, Janez Marič in Jakov Fak so zasedli 14. mesto. In če pri biatloncih ni bilo olajševalnih okoliščin, saj več štafet iz iste države biatlonska pravila ne dopuščajo na start, pa se v nasprotju s tekačicami lahko tolažijo, da imajo novo možnost že v petek na Le Grand Bornand nad Annecyjem v Franciji in potem še dve januarja v Ruhpoldingu in v Antholzu.
Če že izhajajo iz iste tekaško-biatlonske srenje, je bilo tudi na obeh prizoriščih veliko podobnosti. Tako v Lillehammerju kot Hochfilznu je bilo veliko izgubljenega že v uvodni predaji ali dveh. »S Katjo Višnar na začetku smo preveč zaostali. Tega sem se bal že pred tekmo. Preostale tri so bile potem solidne, a so imele zelo otežen lov, na koncu pa bile za mesto prekratke. To najbolj boli,« je nastop tekačic komentiral trener Marko Gracer. »Ko sem dobila predajo od Katje, sem šla takoj na polno, a je bilo težko loviti sama, brez primerjave, brez zavetrja, a sem vsaj Vesni delo malo olajšala. Moj tek je bil dober, tako bi morala teči že v soboto,« je komentirala Barbara Jezeršek (9. čas predaje), ki je bila ob Vesni Fabjan (13. čas) v ženski zasedbi štafete v vseh enajstih nastopih od Davosa 2006, ko štafeta redno nastopa tudi na SP in OI. »Poskušala sem vse, izmučila sem se do konca, a so bile predaleč,« je pristavila Fabjanova. Štafeta bo vseeno šla v Soči, če še ena izpolni individualni kriterij, prva priložnost pa bo Davos.
»Štirinajsto mesto res ni dobro, čeprav je bilo še trinajst štafet za nami,« je v svojem slogu začel komentar biatlonske zgodbe trener Uroš Velepec. Med četverico je le Jakov Fak kot zadnji četrti mož štafete prispeval v skladu s svojimi sposobnostmi (četrti čas predaje), medtem ko so Kočevar, Bauer in Marič prispevali vsak po debelo minuto k zaostanku. »Tvegali smo s Kočevarjem, novincem v prvi predaji, in upali, da mu bo uspelo dlje časa držati priključek. Minuta in pol zaostanka ni bilo tako tragično, 19. mesto pa ni bilo vzpodbudno. Lov pa potem prinese dodatne napake,« je komentiral in potem priznal, da bi četverica zelo težko dosegla osmo mesto tudi ob popolnejšem nastopu. Osmi Švicarji so namreč za zmagovalci Norvežani zaostali le minuto in 21 sekund, slovenska četverica pa tri minute in 39 sekund. Dve minuti sta se skrivali predvsem v skromnem teku Klemena Bauerja in strelski odisejadi Mariča, ko je s 15 naboji zadel devet tarč. Dobra plat je bila zgolj to, da je Bauer dobro streljal, Marič in Fak pa sta imela šesti tekaški čas predaj.
Slednje je biatloncu iz Mrkopalja uspelo unovčiti vsaj na nedeljski zasledovalni tekmi, ko je s četrtim tekaškim časom pridobil šest mest in osvojil 16. mesto. Do zadnjega streljanja je imel celo odprto pot med deseterico, a s hitrim streljanjem mu biatlonska loterija ni uspela. »Na zadnjem streljanju sem hitel in tvegal, saj le s takim razmišljanjem lahko pričakujem vrhunske dosežke. Včasih dobiš, včasih izgubiš. Dobro, da gre na bolje,« je razmišljal Jakov Fak, potem ko je dosegel 15. čas dneva. Za izboljšanje vtisa na Tirolskem je tudi Teja Gregorin z enajstim časom dneva napredovala po dosežku sprinta in zasedla 13. mesto, kar je celo najboljša posamična uvrstitev živo rumenih na uvodnih prizoriščih svetovnega pokala. »To je bil moj najboljši nastop v sezoni, a zdaleč ne tak, kot želim. Preveč se še lovim predvsem v streljanju, vsaj v teku mi gre kar dobro,« je pristavila Gregorinova, ki v soboto ni imela bremena ženske štafete. Ker je niso sestavili.
