»Ko sem prijateljem in sošolcem povedala, da se zdravim zaradi duševnih težav, sem ugotovila, da tudi večina bližnjih prijateljev obiskuje psihologa,« pripoveduje Janja (njeno pravo ime in druge podatke hranimo v uredništvu), 18-letna gimnazijka. Duševne stiske mladostnikov niso več redkost, ugotavljajo šolski svetovalni delavci, pedopsihiatri in tisti, ki mladim v duševni stiski pomagajo prek nevladnih organizacij. Po podatkih iz raziskave o zdravju in z zdravjem povezanim vedenjem slovenskih mladostnikov, ki so jo opravili na Inštitutu za varovanje zdravja leta 2010, ima duševne težave okoli petina mladostnikov. Da so doživljali občutke depresivnosti v zadnjem letu pred anketiranjem, je potrdilo 30 odstotkov vprašanih mladostnikov, med njimi je bilo več deklet kot fantov.
Janja si je lase in trepalnice, ko je bila pod stresom ali utrujena, pulila že pri sedmih letih, strokovno pomoč je na pobudo staršev poiskala pri petnajstih, ko je poleg obiskov pri psihiatru začela jemati tudi zdravila. »Nehala sem jih jemati po dobrem letu. Ali so mi pomagala, ne vem. Mislim, da so bolj pomagala mojim staršem, saj so bili po tem, ko sem se začela zdraviti, pomirjeni,« se spominja. Bolj kot pomirjenje je sama začetek zdravljenja doživljala kot priznanje šibkosti.
Ko se mladostniki in starši odločijo, da bodo pomoč poiskali pri pedopsihiatru, to še zdaleč ne pomeni nujno začetka jemanja zdravil, kar si mnogi zmotno predstavljajo. Skupaj z družino in tudi s pomočjo tima strokovnjakov, na primer v sodelovanju s kliničnimi psihologi, preučijo možne oblike pomoči in zdravljenja. Če mladostnik in njegovi starši zdravljenju z zdravili nasprotujejo, jih k jemanju ne silijo, razen če gre za duševne motnje, ko le zdravila lahko ustavijo bolezen, pravi specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Živa Fortič Smole, dr. med.
Predpisovanje antidepresivov strmo narašča
Kljub temu predpisovanje antidepresivov v Sloveniji strmo narašča, potrdi Jurij Fürst iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Njihova poraba se je v zadnjem desetletju (2003–12) povečala za 2,3-krat. »Enega od antidepresivov prejema okoli pet odstotkov slovenske populacije.« Večinoma jih uvajajo in predpisujejo zdravniki splošne oziroma družinske medicine.
A psihiatrično zdravljenje skupaj z jemanjem zdravil Janji ni prineslo takšnih rezultatov, kot jih je pričakovala. »Od psihiatra sem pričakovala več, hitrejše rezultate, takojšnje rešitve ali pa nekakšna navodila za uporabo same sebe.« Bolj so ji pomagali obiski pri psihologu, kamor še vedno hodi. »Pri njem se počutim boljše in lažje delam zaključke. Moje težave mi je znal osvetliti z drugih zornih kotov, tako da nanje zdaj gledam drugače.«
Starši mladostnika s težavami pogosto od obiska pri pedopsihiatru pričakujejo natančne nasvete. A dr. Živa Fortič Smole pravi, da jih dajejo mladostnikom ali staršem le v primerih, ko so težave tako hude, da se v trenutnem položaju ne znajdejo.
Šola, kaplja čez rob ali težava?
Tudi s pomočjo šolskih svetovalnih delavcev po tem, ko je zapustila osnovno šolo in začela hoditi v gimnazijo, Janja ni bila zadovoljna. »Veliko več pomoči sem dobila od posameznih profesorjev,« priznava. Dodaja tudi, da se najbolj boji njihovega morebitnega pomilovanja zaradi svojih težav.
Svoje dijake najbolje poznajo razredniki in posamezni profesorji, ki z njimi preživijo precej časa in opazijo spremembe v njihovem vedenju, pravi svetovalna delavka na gimnaziji Vič Majda Jus Ašič. Ti dijake s težavami zato pogosto napotijo po pomoč v šolsko svetovalno službo, nanjo pa se lahko obrnejo tudi sošolci dijaka v stiski ali pa njegovi starši. Vse več je dijakov, ki imajo težave v duševnem in telesnem zdravju, opaža. Pestijo jih glavoboli, bolečine v trebuhu, težave imajo z bruhanjem, z nespečnostjo, težave imajo tudi med poukom.
»Šolske obveznosti običajno niso vzrok težavam, so pa kaplja čez rob, ki lahko sproži težave,« pravi Jus-Ašičeva. Tako so na primer lahko vzrok otrokovih težav bolezen staršev, spremembe, ki spremljajo puberteto, odnosi z vrstniki, dogajanje v šoli pa pomeni še dodaten stres. Drugačnega mnenja je Andreja Romih iz društva Center za pomoč mladim: »Ne poznam srednješolca, ki je obiskal našo svetovalnico in ki ob slabem šolskem uspehu ne bi imel slabše samopodobe.« Prepričana je, da mladi samopodobo gradijo na uspehih pri šolskih obveznostih, pomemben pa jim je tudi odnos s starši in z vrstniki in podobno.
Tudi nespodbudna družbena klima močno vpliva na porast duševnih težav mladostnikov, je prepričana psihologinja na gimnaziji v Slovenj Gradcu Tadeja Dimc. Ravno zato se tako v šolah kot v društvih pri pomoči osredotočajo na stvari, na katere imajo mladostniki s težavami vpliv. Jus-Ašičeva na primer poudarja, da jih v šoli spodbujajo, naj se izkažejo vsaj na enem področju. Tako lahko pridobijo izkušnje, znanja in veščine. Da ta ne bi bila omejena le na šolske predmete, se v šoli poslužujejo tudi raznovrstnih projektov, pri katerih dijaki lahko uspešno sodelujejo – že pri oblikovanju projekta, pri pridobivanju sredstev, pri promociji in izvedbi aktivnosti.
Še vedno premalo pedopsihiatrov
Fortič-Smoletova opaža tudi, da so ljudje na tovrstne težave bolj pozorni in si prej poiščejo pomoč, saj je zgodnja obravnava zelo pomembna že pri preprečevanju nastanka duševnih motenj, vpliva pa tudi na uspešnost zdravljenja. Temu v prid pa žal ni pomanjkanje pedopsihiatrov, na katerega strokovnjaki v Sloveniji opozarjajo že dolgo. To se odraža tudi v dolgih čakalnih dobah – če bi se v ordinaciji naše sogovornice s svojim mladostnikom prijavili danes, bi jo lahko obiskali šele v začetku februarja prihodnjega leta.
Na pomanjkanje pedopsihiatrov že več let opozarja tudi psihiatrinja prof. dr. Martina Tomori s Psihiatrične klinike v Ljubljani. Močno pomanjkanje čutijo na Koroškem, v celjski regiji, na Goriškem in na Dolenjskem. Tomorijeva upa, da se bodo razmere izboljšale z novim razpisom zdravniške zbornice, obenem pa opozarja, da bodo izbrani zdravniki svojo specializacijo zaključili šele čez pet let. Sicer imamo v Sloveniji enega pedopsihiatra na 29.000 otrok do 18. leta starosti. Za primerjavo, v Švici imajo enega pedopsihiatra na 3600 otrok, na Poljskem pa denimo enega na 70.000 otrok.
Sicer pa Janja mladim, ki se znajdejo v duševni stiski, predlaga, naj stiske ne zadržujejo zase, a naj dobro premislijo, komu jo bodo zaupali. Čeprav sama tega ni doživela, opozarja, da se ljudje na to lahko odzovejo s predsodki. »A nikoli ne obupajte nad sabo. Ljudje smo sposobni izrednih stvari.« Analiziranje svojih težav naj mladi prepustijo strokovnjakom, ki jih bodo osvetlili iz drugih strani, in tako se bodo zdele drugačne in morda manj obsežne.
