Zaradi zgodovinskih dogodkov so morali zamejski Slovenci prevzeti tuje državljanstvo. Za svoj obstoj se borijo v drugi državi, zato so povsem odmaknjeni od slovenskega medijskega prostora. Še najbolj to velja za zamejske športnike, čeprav med njimi najdemo tudi dobitnika olimpijske kolajne.
Največjo športno skupnost imajo zamejski Slovenci v Italiji. Od Čedada do Trsta je 57 društev, v katerih je povezanih skoraj deset tisoč Slovencev. V italijanskih nižjih ligah tako igrajo zamejski klubi, ki imajo slovenske igralce, a z italijanskimi potnimi listi. V lanski sezoni je največji uspeh dosegla mladinska ekipa kluba Jadran, ki je v svoji regiji osvojil drugo mesto, skupno pa se je uvrstil med šestnajst najboljših v vsej Italiji. »Mi igramo nekje do Lombardije in do Torina. Na tem področju vedo, da smo iz Trsta in da smo slovenska ekipa, ki se imenuje Jadran. Poznajo nas po dobri košarkarski šoli,« je dejal trener Dean Oberdan, ki je bil nekoč tudi sam košarkar. »Pred leti smo slišali s tribun marsikatero psovko, predvsem v bolj oddaljenih krajih, kot je Padova. V zadnjih desetih letih tega ni več, ali zelo malo, saj nas sedaj že poznajo. Pred tem je bilo Italijanom čudno, da se na tekmah med seboj pogovarjamo v slovenščini. Tudi naši italijanski prijatelji nas sprašujejo, zakaj govorimo slovensko, saj nas nihče ne razume,« je povedal Oberdan. »Naš status se izboljšuje. Nekoč je bil Trst desničarsko mesto in imeli smo težave. Govorim za obdobje pred tridesetimi leti. Sedaj se lahko povsod pogovarjamo v slovenščini, pa nas nihče ne gleda čudno. V lokalih, muzejih, dvoranah… Povsod.«
Bolj kot rezultati na igrišču je šport v zamejstvu pomemben še z nekega drugega vidika, ki pa je za obstoj družbe bistveno bolj pomemben. »Šport uporabljamo zato, da ohranjamo slovenski jezik. S športom ima otrok širši manevrski prostor, da ne govori slovensko samo doma, ampak tudi v drugem okolju. Ravno šport je tisti bazen, kamor se zliva največ mladih,« je povedal Ivan Peterlin, predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. »V slovenskih medijih pogrešamo več političnega poročanja o tem, kaj šport ponuja manjšini. Normalno, da slovenski časopis ne bo poročal o naših rezultatih v tretji italijanski ligi, ker to bralcev ne zanima, a lahko bi pisali o tem, da je šport eden ključnih dejavnikov pri ohranjanju naše identitete, jezika ter kulture.«
Kot da so isti narod
Močno razvito športno kulturo imajo tudi Slovenci na avstrijskem Koroškem, kjer imajo trideset športnih društev. Največji uspeh je v zadnjem obdobju dosegel odbojkarski klub Aich-Dob, ki je postal avstrijski prvak, zato letos igra v ligi prvakov. »Živimo skupaj z nemško govorečimi ljudmi. Ko smo ustanovili klub, smo se odločili, da bo dvojezičen, kar se kaže že v imenu, saj je Aich nemško ime za Dob,« je razložil blagajnik kluba Jože Opetnik. Kljub temu da je klub napol slovenski, ima Slovenec v njem status tujca. Tako namreč zapovedujejo pravila, klub pa mora zato plačevati visoko takso Evropski odbojkarski zvezi ter Slovenski odbojkarski zvezi. »Na žalost drugače ne gre. V vseh pogonih imamo zato registriranih kar dvanajst tujcev,« je rekel Opetnik. »Problem je tudi v tem, da je naša občina Pliberk majhna, saj ima zgolj 4000 ljudi. Finančno ni tako močna kot denimo Celovec ali Dunaj. Kljub vsemu opažamo, da nas vse bolj spoštujejo, še posebno odkar smo postali prvaki. To vidimo tudi pri načinu komentiranja na televiziji. Sedaj uporabljajo čisto drug diskurz kot pred leti.«
Aich-Dob je v ligi prvakov dobil najtežjo možno skupino, v kateri so še Macerata iz Italije, Zenit in Novosibirsk iz Rusije. Zaradi predpisov o velikosti dvorane morajo domače tekme igrati v Celovcu, prav danes pa v našo soseščino prihaja Zenit na čelu z Nikolo Grbićem ter Maksimom Mihajlovom. »Naredili smo velik korak naprej. Imamo redne dohodke, kar je drugje po Evropi velik problem,« je dejal Rok Satler, ki sicer ni zamejski Slovenec, a za Dob igra že tretje leto. »V našem klubu nas tako Avstrijce kot Slovence sprejemajo za domačine. Imam občutek, da smo v našem kraju vsi isti narod. Pred tem klub ni bil toliko profesionalen in so zanj igrali predvsem Slovenci iz bližnjih krajev. Iz Raven na Koroškem, Prevalj, Mežice, veliko pa je bilo tudi Slovakov in Bolgarov.«
Na Hrvaškem je zamejstvo slabše razvito
Zamejski Slovenci finančna sredstva dobijo tudi iz Slovenije. Črpajo jih lahko iz razpisa, ki ga vsako leto pripravi Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Za vse Slovence v zamejstvu je namenjeno približno osem milijonov evrov, a zaradi krize bo ta številka v prihodnje nižja,« pravi Rudi Merljak, ki je vodja organizacijske enote sektorja za Slovence v sosednjih državah. »Kljub temu ne gre za malo denarja. Naš znesek je namreč višji, kot ga zamejci dobijo od države, v kateri prebivajo in plačujejo davke.« Osem milijonov evrov si je v zadnjem letu razdelilo približno šeststo različnih zamejskih združenj, od tega je bilo za šport namenjenih nekaj sto tisoč evrov.
Zamejske skupnosti v Italiji, Avstriji ter na Madžarskem so dobro organizirane, drugače pa je na Hrvaškem. »Razlog je v tem, da so se Slovenci na Hrvaškem kot manjšina organizirali šele po osamosvojitvi Slovenije, saj pred tem niso imeli statusa manjšine, niti se niso počutili kot manjšina,« je povedal Merljak. »V zadnjih dvajsetih letih se je razvilo nekaj društev, toda težko je v tako kratkem obdobju pričakovati, da bo neka skupnost razvila kulturo, šport, lastne šole, politiko… Žal te stvari ne gredo tako hitro.« Na Hrvaškem je trenutno 16 kulturnih društev in organizacija, v kateri so vsa slovenska društva. »Počasi se ustvarja struktura tudi na drugih področjih, predvsem v gospodarstvu in medijih. Zamejski šport na Hrvaškem zaostaja, saj ni dovolj mladih, ki bi se včlanjevali v športna društva,« je sklenil Merljak.
