Angleški izraz popular culture se pojavlja že v devetnajstem stoletju, a ker sam po sebi pomeni (tudi v italijanščini in španščini) pravzaprav ljudsko kulturo ali celo množično kulturo, ga ni jemati dobesedno, še manj pa ga lahko zgodovinsko uvrščamo tako daleč nazaj. Dr. Rajko Muršič, ki že dolga leta raziskuje popkulturne fenomene pri nas, pravi, da o znanstvenem konceptu popularne kulture govorimo šele od šestdesetih let dalje, ko so prvi raziskovalci sodobne kulture začeli preučevati pojave, v glavnem povezane s popularno glasbo in mladinskimi kulturami, tudi etnografsko, torej v neposrednem stiku s preučevanimi nosilci tistega, kar sodi v okvir medijsko posredovane sodobne kulture.
»Popkulturo je smiselno povezovati z množičnimi mediji, najprej s tiskom, nato s fotografijo in filmom in končno z elektronskimi mediji. Nobenega dvoma ni, da sta sodobno življenje najbolj zaznamovala radio in film,« razlaga Muršič. Ko omenjamo množične medije, ki so omogočili razvoj popkulture, pa ne misli zgolj na klasična občila, ki prinašajo ali prenašajo sporočila, temveč tudi na medije kot nosilce informacije. Gre za shranjevanje in množično razpečevanje ter za zmožnost neskončnega reproduciranja zvočnega, tekstovnega ali vizualnega zapisa. »Ta zmožnost, ki je prvič v zgodovini razbila predstavo o unikatnosti umetniškega dela, je imela izjemno globoke družbene posledice, zaradi katerih po začetku 20. stoletja, kot je takrat ugotavljal Walter Benjamin, ni bilo več mogoče niti misliti politike brez (nastopaške) estetske komponente. Neskončno reproducirani proizvodi množične kulture so vplivali na nastanek sodobnih množic, te pa so v 'resničnem življenju' iskale nove politične odrešenike,« pravi Muršič, ki namiguje na sodobne politike, ki so sami po sebi pop ikone. Čeprav so bili prvi tovrstni zvezdniki popularne glasbe bolj operni pevci, katerih posnetki so obredli svet že pred prvo svetovno vojno. »Prvi zvezdniki filma so zablesteli približno v istem času, morda s krajšim zamikom zaradi prve svetovne vojne, tako v nemem filmu kot kasneje, ko so lahko aktivirali tudi glas. Glas, ojačan na stadionih ali na radiu, je deloval še bolj omamno od (sprva nemih) podob na platnu, čeprav se gledalci laže identificirajo s podobami igralcev kot le z njihovim glasom.«
Glas namreč vedno vsebuje tudi sugestivno in čustveno noto, pravzaprav tudi ton, ki ne pušča dvoma o tem, kaj se skriva za besedami govornika. Tako smo pri politiki: takoj po uspehu opernih pevcev so glas začeli izkoriščati politiki, morda najučinkoviteje Adolf Hitler. Po drugi strani se gre strinjati tudi s tezo, da so popkulturo in z njo povezane herojske osebnosti ustvarjali v Hollywoodu. Poustvarjali ali celo preoblikovali so zgodovino, morda tudi zato, ker je sami niso imeli, vsaj ne tako dolge kot Evropa ali Azija. In kljub temu, da je film nastal v Evropi, so ga v ZDA izkoristili kot spoj komercialnih interesov filmske produkcije in ustvarjanja mitov. Spomnimo se samo legend o osvajanju Divjega zahoda. »Od začeta do konca gre za (po)ustvarjanje mitologije, a tudi epike, ki opevata vsesplošni napredek in neustavljivo bodočnost kapitalizma. Pa niti ne gre toliko za preoblikovanje zgodovine kot za njeno sprotno ustvarjanje.« Popkulturna mitologija še bolje deluje, če lahko iz heroja naredi tragičnega junaka. Smrt je zaželena ali vsaj dobrodošla, pa naj gre za atentat, samomor, smrt zaradi prehitre vožnje... Se je pa treba vprašati, kaj bi se zgodilo z Jamesom Deanom, Janis Joplin ali Jimom Morrisonom, če ne bi prezgodaj umrli: »Enako velja tudi za nekatere politike, ki umrejo takrat, ko je vanje še mogoče investirati upanje. Ali si sploh lahko predstavljamo, kako benigna zgodovinska figura bi bil Kennedy, če bi preživel? Prepričan sem, da bi se 'izkazal' podobno kot Barack Obama,« je skeptičen Rajko Muršič.
Mladost kot politični koncept
Podobne dvome kot dr. Rajko Muršič ima tudi Marcel Štefančič jr., ki pravi, da je John Kennedy sicer trajal le tri leta in prišel daleč. »Toda to nas pripelje le do neizogibnega vprašanja: kaj bi se zgodilo, če bi JFK preživel? Nič posebnega – izgledal bi kot Obama. Na eni strani bi se šel socialne reforme, s katerimi bi tešil svojo volilno bazo, na drugi pa bi žgal vojne, s čimer bi dokazoval, da je tough guy. Kennedy je šel v Vietnam le zato, da bi pokazal, da ni mevža. Podobno jajca kaže tudi Obama,« ugotavlja Štefančič jr.
Je Kennedy postal pop zvezda že pred atentatom ali šele po njem? Vsaj malo je bil Kennedy ikona ali heroj popularne kulture že pred novembrom 1963. Za predsednika je kandidiral leta 1959, ko je Amerika panično kopala protiatomska zaklonišča, otroke pa učila, kako se pred atomsko bombo skriješ pod mizo. »In JFK se je dobro vklopil v to sliko – bil je jastreb, ki je panično svaril, da Amerika v kopičenju atomskega orožja zaostaja za Sovjetsko zvezo. Kar ni bilo ravno seksi. Toda vse bolj se je lepil na pop zvezdnike, ker je računal, da bo ob njih seksi in zvezdniško izgledal tudi sam.«
In ni dvoma, v času, ko je bilo treba izgledati dobro, ko je bilo prvič v zgodovini treba publiko prepričevati prek televizije, je John Kennedy izgledal dobro, še več, imel je ženo, ki je bila lepotica. Bila sta mlada, Kennedy je bil ob izvolitvi leta 1960 do takrat najmlajši predsednik ZDA, star šele 43 let. »Kennedy je svojo mladost spremenil v politični koncept. Kot bi rekli nogometaši: tekmo je dobil na svežino. Je pa po drugi strani res, da je leta 1962, v času Kennedyjevega predsednikovanja, izšla knjiga Imidž, v kateri je ameriški zgodovinar Daniel Boorstin popisal to tedanjo 'novo dobo', ki so jo po njegovem definirali psevdodogodki in psevdoosebnosti – osebnosti, ki so znane po tem, da so znane. Kennedy je lansiral lik politika, ki ga moramo prenašati še danes,« ugotavlja Štefančič.
JFK-jeva vseprisotnost se kaže tudi v tem, da so po njegovih zgodbah snemali filme, postavljali drame v gledališčih, napisali so na stotine popevk in rock komadov, po njem so poimenovali objekte. Še pred nekaj leti se je zdelo, da je najpomembnejši več kot triurni film JFK, ki ga je leta 1991 posnel Oliver Stone. Štefančič, sicer strokovnjak za tovrstno umetnost, pravi, da je bil JFK kljub temu, da je bil posnet dokaj pozno, res neke vrste pop vrhunec atentata v Dallasu: »Šlo je za rašomonski povzetek vseh teorij zarot, vseh obrazov Amerike, obenem pa je tudi parodija vseh teh teorij zarot, ki cvetijo vse od prvega dne. Toda ironično, v monumentalni, 700-stranski knjigi Skrita zgodovina Združenih držav Amerike je Oliver Stone atentatu na Kennedyja namenil le 11 vrstic,« pojasnjuje Štefančič. Očitno je John F. Kennedy leta 1991 obetal več kot leta 2013. Seveda pa sta popkultura in z njo neločljivo povezana filmska industrija od njega dobili največ v šestdesetih. JFK se je lepo ujel z drugimi miti, z rokenrolom, beatlomanijo, s filmi o Jamesu Bondu in s tem seveda tudi s hladno vojno, s kubansko krizo, da o italijanski mafiji, ki jo moramo hočeš nočeš povezati s sodobno ameriško popkulturo, niti ne govorimo. A da bi natančneje detektirali osnove za tako široko popularnost in popheroizem Johna Kennedyja, je treba poznati njegovo mladost.
Pomen medijev
John se je rodil kot drugi sin ameriškega poslovneža in politika irskih korenin Josepha Patricka Kennedyja. Josephovo vodilo je bilo, da je življenje tekmovanje, v katerem je on pripravljen zmagovati. V poslu o tem ni bilo nobenega dvoma, Kennedyjevi so bili velika družina, ki je imela ogromno denarja, v politiki pa… Leta 1938 je Joseph Kennedy postal ameriški veleposlanik v Londonu, a so ga leta 1940 umaknili, potem ko je pokazal hudo nerazumevanje političnih dogodkov v Evropi in začel simpatizirati z nacisti. Joe Kennedy je bil velik nasprotnik ameriške pomoči Angliji, nemški veleposlanik pa ga je označil za največjega prijatelja Nemcev v Londonu. Nerodno, če vemo, da so v tistih letih nacisti že marširali po Evropi. Izjave, da so Židje morilci Kristusa, s katerimi bodo nacisti obračunali, in še serija prepirov z lastniki in uredniki časopisov po ZDA (češ da so Židje in komunisti) so pod njegovo kariero potegnili črto. Predsednik Roosevelt ga je odpoklical.
Stari Kennedy je bil še vedno velik in imel je denar (njegovo bogastvo iz leta 1935 je bilo ocenjeno na več kot 3 milijarde dolarjev), a v politiko sam ni več mogel. Bil je prepričan, da bo njegove ambicije zadovoljil že njegov najstarejši sin Joseph Patrick ml. – fant iz skrajno katoliške družine naj bi se potegoval za položaj ameriškega predsednika. A prvi od kar devetih potomcev je umrl leta 1944 kot pilot ameriškega letala nad Rokavskim prelivom. Očetove ambicije so se zato prenesle na drugega sina, Johna Kennedyja. JFK-ju so omogočili najboljšo izobrazbo, bodoči predsednik je doštudiral na Harvardu, s poudarkom na politični filozofiji in zunanjih zadevah. Ko se je počasi prebijal v najvišje kroge, je za vsakim korakom stal njegov oče Joe. Pravijo, da mu je izbiral pisce za govore, mu našel vse svetovalce, mlajšega sina Bobbyja Kennedyja pa določil, da mu je ves čas stal ob strani. John Kennedy je bil delo svojega očeta, in čeprav je imel raje novinarstvo kot politiko in raje ženske kot žensko, mu je oče Joe Kennedy bojda izbral tudi ženo Jacqueline Lee Bouvier, hčerko newyorškega poslovneža Johna Vernouja Bovierja. Podobno kot JFK je imela tudi »Jackie« svojo zgodovino, konec koncev je bila pred tem že zaročena, a pripadala sta istemu krogu bogatašev in že poroka 12. septembra 1953 je pokazala, da publika in mediji veliko pričakujejo od novega tandema. Na uradni ceremoniji je bilo 700 gostov, na zabavi pa 1200. Joe, ki se je v poslu veliko ukvarjal s filmi, je vedel, da so najpomembnejši mediji; velika poroka z eno najlepših žensk v ZDA je bila del strategije poti, ki naj bi na koncu vodila v Belo hišo.
John Kennedy kot legenda
Če sta se oče in sin združila v skoraj bolestni ambiciji zmagovati in vse podrediti zmagi, sta imela še eno skupno točko. To je bila ljubezen do žensk. Stari Joseph, ki je imel z ženo Rose Elizabeth Fitzgerald devet otrok in 55 let dolg zakon, naj bi imel razmerje z veliko igralko, lepotico Glorio Swanson. Vrsta deklet, ki jih pripisujejo JFK-ju, je neprimerno daljša. Še v štiridesetih je imel zvezo s kontroverzno dansko novinarko Ingo Arvad. Arvadovo je zaradi preveč tesnih odnosov s Hitlerjem in Goebbelsom preiskoval tudi FBI, češ da je nemška vohunka. Bil je z igralko Gene Tierney, a jo je pustil, ker ni ustrezala liku, ki bi podpiral njegovo kariero. Kasneje, že poročen, naj bi se srečeval z Marilyn Monroe, švedsko aristokratinjo Gunillo von Post, hollywodsko zvezdnico Judith Campbell Exner, bogato Marijo Pinchot Meyer (ki so jo v sumljivih okoliščinah ubili leto dni za njim), megazvezdnico Marlene Dietrich, uslužbenko v Beli hiši Mimi Alford… Ob taki ponudbi je bila lepotica Angie Dickinson samo še jagoda na vrhu torte. Edgar Hoover, dolgoletni direktor FBI in velik sovražnik Kennedyjev, je imel poročila, po katerih naj bi bil JFK zaradi stranskih učinkov addisonove bolezni, ki ga je pestila, še posebej nerazsoden, ko je šlo za ženske. Imel je srečo, da je bila strategija prijateljevanja z mediji tako plodna, da jih nikoli ni zares skupil. Časopisi so ga ljubili celo takrat, ko je manjkal v senatu, ker je moral nujno pluti naokoli z luksuzno jahto. Odpustili so mu militantno zunanjo politiko in spregledali dovolj očitne povezave z mafijo, ki mu je pomagala v tekmi za predsednika ZDA.
Ob takih okoliščinah postane razumljivo, zakaj je JFK po atentatu lahko postal heroj. Eno največjih letališč na svetu v New Yorku se od njegove smrti naprej imenuje John F. Kennedy International Airport, še eno letališče je dobil v Ashlandu, po njem so poimenovali velik most čez reko Ohio, John F. Kennedy Memorial Bridge, ameriška šola Harvard Graduate School of Public Administration pa se od leta 1966 imenuje John F. Kennedy School of Government. Na Floridi »obratuje« Nasin John F. Kennedy Space Center, po njem so poimenovali vojaške baze, najboljše šole in celo letalonosilke, na tisoče ulic in trgov, JFK-jev lik so naslikali na poštne znamke in vgravirali na poldolarske kovance. Drugi del se je zgodil v tujini: eden od 990 Salomonovih otokov nosi njegovo ime, na Nizozemskem je po njem poimenovanih pet trgov, v Italiji trinajst, v Franciji ima 26 avenij, ulic in cest. Svojo ulico je imel celo v Teheranu, vsaj do islamske revolucije, ko so jo preimenovali v Združeno islamsko ulico.
Od tretjerazrednih pesmi do računalniških igric
Za popolno razumevanje razsežnosti popkulturnega fenomena JFK je treba vseeno vsaj preleteti še razna dela, ki so nastala bodisi pred atentatom ali po njem. Omenili smo že celovečerec Oliverja Stona JFK, ki je v več kot treh urah razgalil predvsem okoliščine atentata. Druga pomembna popkulturna dediščina, ki je ostala, je iz časov Kennedyjeve predvolilne kampanje, torej iz leta 1960, ko so zanj nastopali igralci in pevci, znani pod imenom Rat Pack – v skupini je bil namreč Kennedyjev svak Peter Lawford, ki je ekipo prepričal v politično delovanje. Frank Sinatra, Dean Martin, Sammy Davis jr., Joey Bishop in Norman Fell so sodelovali na prireditvah, zgodovinarji pa trdijo, da so naredili še veliko več. Bojda je Frank Sinatra s svojimi zvezami celo prepričal čikaško mafijo, da je pomagala Kennedyju pri volitvah. Kasneje naj bi se JFK Sinatri oddolžil z obiskom na njegovem ranču, a si je v zadnjem trenutku premislil, ker se je ustrašil povezav z mafijo, in s tem hudo užalil enega največjih estradnikov. Sinatra, ki ni samo zastonj nastopal in lobiral za Kennedyja, ampak je za njegov obisk celo dal zgraditi helioport, je pobesnel.
Dejstvo je, da je bil JFK del ameriške popularne scene že za časa svojega življenja, po smrti pa so stvari eskalirale. Tako lahko preberete, kaj je zajtrkoval tistega usodnega jutra, preden se je z avtom zapeljal po Dallasu (toast z marmelado in jajčka). Ali pa se poglobite v popevke in rock skladbe, ki ga tako ali drugače omenjajo – neki bloger jih je zbral v celoti, kakih 500 v različnih verzijah. Med komadi recimo najdete ameriškega pevca Diona, ki leta 1968 poje skladbo Abraham, Martin and John. Besedilo govori o atentatih na Abraham Lincolna, Martina Luthra Kinga in Johna Kennedyja. Ker so med snemanjem ubili še Roberta Kennedyja, so v besedilo pesmi na koncu vtaknili še mlajšega brata. Kuj železo, dokler je vroče, bi lahko rekli. O JFK-ju so peli Beach Boys, komad The Warmth of the Sun so napisali na dan atentata v večernih urah, Simon&Garfunkel sta za Sound of Silence potrebovala nekaj mescev, ansambel Postal Service pa je v besedilu komada Sleeping In celo ugotavljal, kdo je krivec za umor, a ni prišel do večjih odkritij.
Podobno je z detektivskimi romani. Bili naj bi trije – tudi Sherlock Holmes in Dallas, a atentata niso pojasnili. O atentatu je bilo posnetih pet resnih, neposrednih filmov, pa še trije, v katerih je umorjeni predsednik verjetno JFK. In konec koncev, o JFK-ju je sicer bolj umetniški film posnel tudi eden tistih, ki so imeli s popartom največ skupnega, Andy Warhol. Posredno so po motivih atentata posneli še kopico drugih filmov, televizijskih nadaljevank ali vsaj nanizank, v zadnjem času pa celo nekaj parodij. O samem atentatu je bilo napisanih osem pomembnih romanov, enega je spisal celo mojster grozljivk Stephen King. Pa ne samo v grozljivkah, JFK-ja in atentat nanj najdemo celo v znanstvenofantastičnih knjigah in filmih – recimo v Zvezdnih stezah. JFK je dobil svoje igre s kartami in leta 2004 celo videoigrico JFK Reloaded, v kateri se, presenetljivo, igralec ali igralka preizkusi v vlogi morilca Leeja Harveyja Oswalda. Igralec videoigrice torej na videz preureja zgodovino in jo tako vedno na novo drugače napiše. Več od popkulture skoraj ne morete pričakovati.
