Pri nas se kaj takega seveda ne more zgoditi. Ne le zato, ker šolnine za redne študente zdaj ni in ker vsi obljubljajo, da je ne bo. To se pri nas ne more zgoditi, ker imajo izobraževalni resor v rokah Lukšičevi socialdemokrati, ki bodo s svojo politično krvjo, če bo treba, branili socialno pravičnost in enake možnosti mladih iz vseh slojev.
Zgornji odstavek je kajpak mišljen skrajno cinično. Vse bolj jasno namreč postaja, da je novi zakon o visokem šolstvu napisan tako luknjičavo ali nemara celo sprenevedavo, da ni v njem pravzaprav nobenih zagotovil, da se ne bo v prihodnosti delež plačljivega študija bistveno povečal na račun brezplačnega. Nasprotno: kar nekaj določil upravičeno podžiga strah, da drvimo v smer privatizacije in komercializacije, na kar te dni opozarjajo študentje na tako imenovanih samoorganiziranih študentskih skupščinah. Več kot absurdno bo, če bo zakonsko podlago za ta veliki cilj neoliberalnih resetatorjev in njihovih političnih simpatizerjev od Ljubljane do Bruslja uspelo uzakoniti ravno predstavnikom stranke, ki načelno tako čvrsto stoji na branikih socialne države.
Na ministrstvu tovrstne očitke z gnusom zavračajo, a poglejmo v zakon. Po novem ne bo več izrednega študija. To pomeni, da študentje, ki se jim ne bo uspelo vpisati v redni študij, ne bodo imeli več dosedanje možnosti, da lahko prvi letnik kljub formalno izrednemu študiju naredijo v enakem roku kot redni in se nato vpišejo v višji letnik brez šolnine. Vedeti je treba, da jim zdaj prvi letnik uspe opraviti tudi zato, ker lahko na številnih fakultetah brez težav obiskujejo predavanja za redne študente. Zdaj bodo že takoj na začetku imeli na voljo »pravi« (redni) študij, za šolnino seveda, a kaj bo s prehodom v neplačljivi redni študij?
Zakon, ki naj bi uredil vse dosedanje anomalije in nedorečenosti, o tem konkretnem vprašanju molči, a iz nekaterih drugih določil je vendarle mogoče sklepati, da tak prehod ne bo več mogoč. Kajti če obseg študija presega javno službo, financirano iz javnih sredstev, piše v zakonu, zavod za ta študij zaračuna šolnino. In še: plačljivi študij se izvaja kot dejavnost na prostem trgu, iz česar lahko sledi, da bo povpraševanje narekovalo tudi ceno. Ta pa lahko za najprivlačnejše programe zdrvi v nebo.
Na ministrstvu se pridušajo, da študentje zavajajo, ko določbo, po kateri bo lahko delež plačljivega študija največ 40-odstoten, razlagajo kot neizogibno pot v privatizacijo univerze. A če so jo študentje mahnili mimo, ker v tej omejitvi pesimistično vidijo že kar bodoče dejansko razmerje – kljub določilu, po katerem se bodo morali zavodi o deležu neplačljivega študija usklajevati z vlado, je zanimivo vprašanje, zakaj je ministrstvo kot mejo določilo prav 40 odstotkov in zakaj zavaja s podatki o deležu sedanjih izrednih študentov. Iz obrazložitve zakona je razvidno, da so to mejo izbrali zato, ker predstavlja evropsko povprečje. Toda zakaj bi se morali v Sloveniji, kjer se za študij odloča nadpovprečno število dijakov in kjer je dostopnost visokega šolstva politična prioriteta vseh vlad, sploh ozirati na evropsko povprečje in dopustiti bistveno večji delež plačljivega študija, kot ga imamo zdaj? Da, bistveno večji, kajti delež plačljivega študija ni 34-odstoten, kot trdijo na Pikalovem ministrstvu. Uporabili so namreč podatke iz leta 2008, novejši statistični podatki pa kažejo, da je delež izrednih študentov po tem letu strmoglavil – na dobro petino. Kaj bi uzakonitev 40-odstotnega zgornjega praga plačljivega študija lahko v prihodnosti pomenila na primer za našo največjo univerzo, na kateri zdaj študira le dobra desetina izrednih študentov, je za zdaj mogoče le ugibati. A strah pred finančnimi apetiti na eni in prazno državno vrečo na drugi ni ravno votel…
Kdo bo torej poskrbel, da bodo tudi prihodnje generacije lahko v polni meri izkoristile svoje talente in ambicije, ne glede na to, ali so se rodili s srebrno ali kositrno žlico v ustih? Krščanski demokrati, kajpak. Če Nova Slovenija resno misli s svojim novim dodatkom k imenu, potem je to njihova naloga. Kajti kdo drug bo bolje razumel, kako pomembno je za zdravje naroda, da so vrata do visoke izobrazbe široko odprta vsem? In kdo bi bolje vedel, kaj je krščanska solidarnost in katere vrednote je treba negovati tudi za visoko ceno?
Tudi ta odstavek je mišljen cinično. Slovenski krščanski demokrati so namreč praviloma manj krščanski od svojega imena. Razlogi za interpelacijo ministra Viranta, ki so si jo izbrali za poligon nasprotovanja vladajoči koaliciji, kristalno jasno razkrivajo, da jih tudi danes novo ime ne more obraniti pred političnim populizmom. Kajti če ne bi le govorili o Bogu, ampak bi se z njim – kot bi rekel škof Glavan – pogovarjali, bi počasi že morali razumeti, da so prav izbrisani lakmus za vsakršno civilizirano, kaj šele krščansko politiko. Tisti, ki že leta poskušajo dopovedati Slovencem, kako pomembno je pravično in dosledno poravnati krivice žrtvam povojnega partijskega in državnega nasilja, bi pač morali vzeti na znanje vsaj prvo lekcijo politične načelnosti – da je treba enako ravnati v primerih vseh žrtev državne represije, pa četudi poravnavanje krivic škodi »našim«. V čem so sicer bolj krščanski od drugih strank? Enako velja tudi za drugi veliki očitek Virantu. Lepo bi bilo, če bi jim v NSi uspelo brez populizmov pojasniti, kako se z zmanjševanjem števila občin na razumno evropsko mero – in hkrati županov in tajnic in fikusov – ubija podeželje. Pa ne da je Jezus v kakšni zavezi naročil, da mora dvomilijonska Slovenija imeti celih 211 občin…
Lepo in prikladno je govoriti eno in delati drugo, če to politično bolj hasne. Dokler jim – na levi in na desni – ne bomo izstavili računov za politične premaze realnosti, se jim seveda nenačelnosti niti sramovati ni treba. Kaj šele da bi se ji morali odpovedati.
