Nekako si predstavljamo, da glavna in druga velika mesta tudi zunaj Amerike škilijo bolj na levo. Ponekod je to res, da bolj ne bi moglo biti, medtem ko se ponekod dogaja, da so prav metropole konservativni otočki sredi »rdečega« morja. Tak primer je večina skandinavskih držav. Če so bili tam socialdemokrati vsaj na Norveškem, Švedskem in Danskem vse do nedavnega abonirani na relativno večino na parlamentarnih volitvah, je Helsinke, Stockholm in Oslo večkrat vodila desnosredinska večina. Niti južneje desne politične sile niso brez »abonmaja« za oblast. Odkar so 1977 znova uvedli funkcijo župana velike pariške občine, sta stolček več kot dve desetletji grela konservativna politika, poznejši predsednik Chirac in Jean Tiberi. Pri tem so premožni arondismaji preglasovali tiste siromašnejše z visokim deležem priseljencev. Od leta 2001 je občina v rokah socialistov.
Najpomembnejši španski mesti gledata politično vsako v svojo smer. Madrid je kot središče kastiljskega dela Španije že dolgo »poročen« s konservativno Ljudsko stranko, Barceloni so po ponovni vzpostavitvi demokracije vladali sami socialisti vse do leta 2011, ko je val nezadovoljstva z Zapaterovo vlado tudi v katalonski prestolnici na vrh naplavil župana iz vrst katalonskih nacionalistov. Bolj desno od povprečja so se volilci praviloma izrekali še v prestolnicah drugod na evropskem jugu, recimo v Atenah. Z mesta sofijskega župana je na državni vrh poneslo nekdanjega bolgarskega premierja Bojka Borisova, Bukarešto je imel za odskočno desko zdajšnji romunski predsednik Basescu. Enako sta tradicionalno konservativno navdihnjeni obe prestolnici nekdanje Češkoslovaške, Praga celo izrazito.
V skupini politični levici neomajno vdanih metropol v Evropi prednjači sosednji Dunaj, kjer socialdemokrati prvega mesta niso izgubili nikoli na svobodnih volitvah po letu 1919. Res so razmeroma daleč časi dvotretjinskih večin, a segajo še na prag osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ne krščanski socialisti ne njihova naslednica Avstrijska ljudska stranka nikoli niso bili zares konkurenčni: tretjina glasov je ostala njihov plafon, trenutno bi se oblizovali že ob šestini. Je pa politični zemljevid Dunaja precej spremenil najprej Haiderjev in potem Strachejev »cunami«, ki sta dodobra premešala karte predvsem v delavskih okrajih. »Črnim« so po drugi strani v novejšem času precej že tako šibkega vetra iz jader pobrali zeleni, ki so medtem že postali najpomembnejša stranka v nekaterih večjih zahodnoavstrijskih mestih, kakršno je Innsbruck.
Berlin ima podobno zgodovino socialdemokratskega primata, ki je v precej milejši obliki kot nekoč znova izražen od leta 2001 naprej. Dolgotrajna razdeljenost mesta je sicer pustila posledice. Zahodnjaki so pod vtisom zidu sredi mesta vedno bolj lezli proti politični desni sredini, čeprav so socialdemokratom pod Brandtom tudi oni nekoč namenjali skoraj dve tretjini glasov. Vzhodni Berlin je kot prestolnica vzhodnonemškega uradništva in države do danes ostal glavna trdnjava postkomunistov, naslednikov nekdanje SED. Rezultat združitve in takšnih trendov je bila prevlada krščanskih demokratov v prvem desetletju združene Nemčije, po mestnem bankrotu pa so se na prvo mesto spet zavihteli socialdemokrati in ga unovčevali najprej v španoviji s postkomunisti, po zadnjih volitvah pa s krščanskimi demokrati.
Sicer skoraj vsa nemška večja mesta znajo menjati politično barvo. Socialdemokratom je bil med njimi neomajno zvest predvsem Bremen. Hamburg, München in Köln so v povojnem času praviloma vodili »rdeči« župani, prihajalo pa je do izjem, ki so lahko bile dolgotrajne. Newyorškima liberalnima republikancema podobni krščanski demokrat Ole von Beust, eden prvih odkritih homoseksualcev v svoji stranki, je tako v Hamburgu županoval skoraj desetletje, nazadnje v koaliciji z zelenimi. Komaj se je od županovanja poslovil, so krščanski demokrati zgrmeli v prepad, socialdemokrati pa so si povrnili absolutno večino.
Če so srednjeevropske prestolnice onkraj nekdanje železne zavese vsaj blago nagnjene v desno, sta baltski metropoli Riga in Talin oporišči političnih sil, ki bi jih umestili na levo, čeravno je to predvsem posledica visokega deleža rusko govorečega prebivalstva, ki v Estoniji glasuje za sebi najprijaznejšo estonsko stranko, v Latviji pa ima svojo.
Zagreb in Ljubljana sta prehodila zanimivo pot. Hrvaško glavno mesto je v začetku devetdesetih veljalo za trdno oporišče Hrvaške demokratične skupnosti, a ga je ta z nespretnim početjem med slovito »zagrebško krizo« med letoma 1995 in 1997 tako rekoč trajno zapravila. Zdajšnji dolgoletni župan Milan Bandić je za krmilo leta 2000 prišel kot socialdemokrat. Tudi Ljubljana je imela še leta 1994 desnosredinsko večino v mestnem svetu in Vika Potočnik je še leta 1998 relativno tesno premagala desnosredinskega izzivalca v drugem krogu. Od takrat je za desno sredino prestolnica zaklenjena s sedmimi pečati in je 2008 in 2011 celo prevesila državnozborsko tehtnico.
Med metropole s spremenljivim političnim vremenom sodita še velemesti Rim in London. Prvi je znotraj Italije in zlasti pokrajine Lacij sicer vseskozi bil bolj lev od povprečja, a je komunističnega župana kljub temu prvič dobil šele leta 1976. Po drugi strani je bil Gianni Alemanno v prejšnjem mandatu bela vrana med samimi levosredinskimi župani, izvoljenimi po političnih spremembah v devetdesetih. Niti Gianfrancu Finiju se ni uspelo zavihteti na županski stolček. London po ponovni uvedbi funkcije župana celotne metropole ne pozna stabilne politične večine. V mestni skupščini so konservativci in laburisti zaradi velikih razlik med londonskimi okrožji precej izenačeni, župan pa je od leta 2008 že drugi mandat precej nekonvencionalni konservativec Boris Johnson.
