»Prve dni je še zelo veliko voznikov želelo zapeljati na Slovensko cesto, potem ko so zarisali talne označbe, pa se je stanje precej izboljšalo. Italijani ali Štajerci se hočejo pregovarjati, sicer pa večina le mirno obrne,« pravi varnostnik, ki že ves čas zapore vsak dan med 8. in 20. uro pazi, da se med mestne avtobuse in taksije vrinejo le stanovalci, dostavna vozila, diplomati in gosti hotela Slon. Sprva je bilo predvideno, da bodo varnostniki prisotni do 13. oktobra, a so nadzor podaljšali.

»Tu pa tam se najdejo tudi takšni, ki nas sploh ne upoštevajo,« pove njegov kolega, ki stoji pri gostilni Figovec. Medtem pa kljub njegovemu dvigu rok mimo švigneta mladeniča v beemveju. »Zato je vmes na preži tudi mestni redar, prej pa je šla mimo tudi policija.«

Doslej so ljubljanski redarji zaradi neupoštevanja prometne signalizacije izdali že 19 plačilnih nalogov v višini 160 evrov. Seveda pa so izrekli še veliko več opozoril, nam je na terenu potrdil redar Boštjan Cvetko, saj so kršitelji večinoma tujci in iz drugih slovenskih občin. Ljubljančani upoštevajo prepoved, kažejo njegove izkušnje.

Kaskaderska vožnja med pešci

Če se je v prvih dneh zapore med Gosposvetsko in Šubičevo ulico le redko kateri kolesar pogumno zapeljal po novi kolesarski stezi mimo Slona, so zdaj kolesarji tu že domači. Čeprav povezava še ni najprijaznejša zanje. Na krajšem odseku pri postajališču Pošta steza sploh še ni zarisana, zato se kolesar pogosto s težavo prebije skozi množico čakajočih na avtobus. Ko mu to uspe, sledi še naslednji val počasne vožnje, saj pešci zdaj, ko semaforji ne delujejo več, prečkajo cesto vsevprek. »Zakaj se te črte kar končajo? Kdaj nameravajo to dokončati? In ti stoli?!« se je razburjal stanovalec, ki sicer nima težav z dostopom, se mu pa zdi smešna trenutna slika te pomembne ceste.

»Ni mi všeč. Ko se pripelješ s kolesom, ne veš več, kdo ima prednost, ali ti na kolesu ali pešci, ki gredo čez prehod,« meni mlada kolesarka Eva, ki zato raje uporablja druge poti. O stezi na drugi strani ulice, v smeri proti Šubičevi ulici, pa je slišati več pohval. »Redno se vozim s kolesom, najtežje mi je iti skozi Bavarski dvor, tukaj je pa fajn. Pri postaji Ajdovščina so to dobro rešili, prej se je bilo kar težavno prebiti skozi zaradi potnikov,« ocenjuje starejša kolesarka Milka. Le stoli bi lahko bili udobnejši, je bila še iskrena.

Koželjeva zamisel

Potem ko smo dodobra prežvečili omejitev vožnje po Slovenski cesti, so že novo debato v mestu odprli rumeni stoli in palete, na katere so pritrjeni. Podobo, ki bi morala prispevati k prijetnejšemu vzdušju, si je po načelu »z manj – več« zamislil sam podžupan Janez Koželj, pri izvedbi pa so mu pomagale tri mlade arhitektke iz društva Prostorož. Za nekatere kreativna rešitev, za druge nespametno zapravljanje, je občino stala okoli 20.000 evrov. Skupno bo 19 otočkov na teh dveh lokacijah štiri mesece, potem pa jih bodo razselili po Ljubljani.

»Kdo bi želel sedeti tako blizu prometa?« je še vedno mogoče slišati z vseh strani, a hkrati na drugi strani ta čas že nekdo poseda na rumenih stolih. »Predvsem mladi kar sedijo, nekaj prigriznejo, nedavno so celo sedeli še po tem, ko smo zvečer zaprli,« nam je povedala prijazna prodajalka v bližnji pekarni. Razlika naj bi bila očitna. »Ta del je zdaj kar nekako zaživel, prej je bilo bolj žalostno,« je še dodala.

»Stoli in mize niso namenjeni komercialni uporabi in jih ni mogoče povezovati s Šestico ali drugimi lokali na Slovenski cesti,« pa medtem poudarjajo na Mestni občini Ljubljana, čeprav se to v praksi dogaja. Tri gimnazijke smo zalotili, ko so se ravno usedle na stole pred bližnjim lokalom – v prepričanju, da jih bodo postregli. »Bomo šle pa nekam po kavo za s seboj,« so vseeno vztrajale, bližina prometa jih ni nič motila. »Jaz bi imela še več prometa, zato sem za to, da bi spet odprli Slovensko,« je povedala Maiken, Tana pa jo je hitro dopolnila, da tako niso rešili težave, ampak so promet samo prestavili. O tem so se pogovarjali pri geografiji in strinjajo se z učiteljico, da bi morali uporabo mestnega prometa spodbujati z znižanjem cene vozovnice, z boljšimi, dodatnimi progami...

Pomembna je vzgoja

Na rumenem stolu je že spil kavo tudi frizer Gašper Turinek iz salona Denman studio ob Slovenski cesti. »Vau, piješ kavo kar sredi ceste!« se nasmeje in doda, da je bil prijatelj iz Krškega tudi navdušen, da se kar tako usedeš za nekaj minut in prekineš hitri tempo življenja. Nova ureditev je po njegovem mnenju predvsem vzgojna, na kar opozarjajo tudi v Mreži za prostor, v katero je združena vrsta nevladnih organizacij. »Ne gre le za onesnaževanje zraka, temveč za spoznanje, da z avtomobili preprosto ni mogoče učinkovito urediti prometa v mestih. Porabijo preveč prostora tako med vožnjo kot v mirovanju.« Ukrepi na tej osnovi so trend po vsem svetu.

»Ko se danes spominjam, kako sem se nekoč vozil z avtom po Prešernovem in Starem trgu, se lahko le smejem zraven,« še pravi zgovoren Turinek, ki je prepričan, da bomo že mi, ne le naslednje generacije, nekoč tako gledali tudi na Slovensko cesto.