Đorđe Balašević, Soliter
Pred zdaj že mnogimi leti je imel hišni svet enega od fužinskih blokov vročo razpravo o tem, kako spraviti v red pubertetniško razposajene mulce, ki so se odločili svojo mladost preživeti posedajoč pred vhodom v blok oziroma v vhodni avli. Številnim stanovalcem pač ni bilo po godu, da so skupni pritlični prostori zakajeni, da so tla popljuvana in da se morajo vsakokrat, ko se vračajo iz službe, ukvarjati z neotesanimi mladci in razmišljati o tem, ali jih bodo ti miroljubno spustili mimo ali pa se bodo morda iz nekega razloga spravili nadnje.
Prav tako so imeli stanovalci po več letih stopnjujočih se težav že vrh glave počenih šip, obtolčenih poštnih nabiralnikov in prevrnjenih smetnjakov, mulci pa so bili tudi glavni osumljenci za več ukradenih koles in izpraznjenih kleti. Družbica, ki se je zbirala pred blokom, je bila namreč tiste čase na vrhuncu svojih nadlegovalskih karier, že polna najstniške objestnosti, a še brez punc, ki bi to objestnost potešile ali vsaj malo zamotile.
A na hišnem svetu je vse pripombe ter tako in drugače argumentirane zahteve po vzpostavljanju javnega reda in miru najprej preglasila gručica, ki je vztrajno ponavljala, naj vsakdo poskrbi za svojega mulca in bo red in bo mir, češ, mi smo svoje lepo vzgojili, naj to storijo še drugi in problemov ne bo več.
Opazko, da so se zbrali ravno zato, ker nekateri njihovi sosedje svojih otrok niso uspeli vzgojiti in jih, kot vse kaže, niso sposobni sami spraviti v red, je ta glasna gručica seveda preslišala, in ko je dobil besedo nekdo, ki je bil na dolgo in široko prepričan, da je največji problem v bloku to, da njegov sosed pušča kolo na hodniku, so pobudniki sestanka dokončno obupali.
Kot se za vsako kolikor toliko demokratično debato spodobi, so na koncu pač prevladali najbolj nerazumni in nelogični argumenti, odhajajoči sestankovalci so mrmrali, da ima gručica zagovornikov vzgoje pa tudi sosed s kolesom po svoje prav, javni red in mir pa je ostal le pobožna želja trpečih stanovalcev.
Pozorno spremljajoč razprave o naši trenutni krizi in o možnih poteh iz nje postajam vse bolj prepričan, da je demokracija v Sloveniji v bistvu zelo natančna preslikava sestankov hišnega sveta v malo večji ljubljanski stolpnici, kjer se, vsaj po mojih izkušnjah, ni mogoče ničesar zmeniti in se tudi nihče nikoli ni ničesar zares zmenil.
Naj gre za parlament ali skupne hišne prostore, obravnava problemov poteka po zelo podobnem postopku, kjer na začetku nekdo izpostavi problem in včasih celo ponudi za ta problem dokaj razumne rešitve, nato pa se do konca sestanka zvrsti cela vrsta nepremišljenih argumentov, s katerimi prisotni parlamentarci/stanovalci rešitev drug za drugim odločno zavrnejo oziroma začnejo debato o nekih drugih, njim relevantnejših problemih. V parlamentu se ponavadi vrnejo v čase druge svetovne vojne, na sestankih hišnega sveta pa načnejo problematiko hrupa, ki ga z vsakodnevnimi vajami povzroča nadebudna mlada flavtistka. In še preden vsak pove svoje, čas seje/sestanka mine in množica se razide mrmrajoč o tem, kako je imel ta ali oni poslanec/sosed prav, problemi pa seveda ostanejo.
Osnovna težava sestankov hišnega sveta, sej parlamenta ali konec koncev katerekoli demokratične razprave je pač v tem, da je ljudem običajno bistveno le to, da imajo svoj prav, medtem ko je reševanje problemov za veliko večino drugotnega pomena.
Če k temu dodamo še pregovorno nenaklonjenost ljudi do še tako majhnih sprememb ter tradicionalno izogibanje prevzemanju odgovornosti zanje, potem je jasno, zakaj se lahko debata o nujnosti obnove fasade hitro preusmeri k lulanju sosedovega psa v dvigalu in se zaključi s pripombami nad datumom pričetka ogrevalne sezone. In na koncu imajo vsi govorci prav, fasada pa ostaja neobnovljena.
Po povsem enakem principu namreč debata o davku na nepremičnine in drugih predlogih za zapolnitev proračunskega manka vselej neopazno zaide k analizi kreditne politike Nove Ljubljanske banke v letih 2004–2008, prisotni pa se ob koncu dneva strinjajo, da ima magister Branko Grims po svoje prav, ko pravi, naj izbrisanim plačajo odškodnine tisti, ki so obljubljali, da jih ne bo. Luknja v proračunu pa se iz dneva v dan veča.
Hišni svet Republike Slovenije je s svojimi dvaindvajsetletnimi demokratičnimi razprtijami tako pripeljal do tega, da se bo naša slabo vzdrževana hiša zdaj zdaj sesula, mi pa še kar naprej sestankujemo in se še kar nismo utrudili od papagajskega ponavljanja svojih zgodbic o tem, kako bi bilo treba rumeni smetnjak pred hišo postaviti pred zelenega in kako je za vse kriv prejšnji hišnik, ker ni redno kosil zelenice, pa kako je največji problem v resnici ta, da na oglasni deski visijo vse sorte neumnosti. Še več, po dvaindvajsetih letih še vedno nismo dojeli niti tega, da se na ta način ne da upravljati niti ene malo večje ljubljanske stolpnice, kaj šele države. A nič hudega. Važno je, da ima vsak svoj prav.
