V socialističnem režimu se ne v kinematografiji ne v založništvu ni spodobilo hvaliti se z uspešnicami, čeprav so te tudi tedaj nastajale. Ko je Slovenija postala samostojna in dobila tržno ekonomijo, so tudi filmske ali literarne uspešnice postale ne le bolj spoštovana, ampak tudi prav zaželena kategorija. Ko je bila Slovenija še jugoslovanska republika, se je lahko primerilo, da kakšen slovenski film v domačih kinematografih ni postal kakšna velika uspešnica, toda v jugoslovanskih pa je: Čapov film Ne čakaj na maj je imel na jugoslovanskem trgu več kot milijon in pol gledalcev, dobro se je odrezala tudi Štigličeva Dolina miru z 809.000 gledalci in celo Pretnarjevi Samorastniki so jih imeli nad pol milijona. V Sloveniji se je kot spodnja meja filmskega hita uveljavila številka 100.000 gledalcev, ki so jo postavili burkaški To so gadi (1977) Jožeta Bevca. V poosamosvojitvenem obdobju se je tej spodnji meji približal Košakov Outsider (1997), 26 let po Gadih pa jo je močno presegla komedija Branka Đurića Kajmak in marmelada (2003). Nobena od teh treh filmskih uspešnic pa ni temeljila na literaturi. Naslednja, Petelinji zajtrk (2007) Marka Naberšnika, sicer je, namreč na istoimenskem romanu Ferija Lainščka, nedvomno priljubljenega pisatelja, toda ta njegov roman ni bil ravno kakšna uspešnica, medtem ko je filmska adaptacija po številu gledalcev (nad 180.000) še prekosila Đurićevo komedijo. Ampak tudi Petelinji zajtrk ni več zadnji rekord, pred tremi leti ga je z nad 200.000 gledalci podrla mladinska taborniška komedija Gremo mi po svoje (2010) Mihe Hočevarja.
Kmalu bo v kinu njen »sequel«, doslej pa so prišli na kinospored že vsi letošnji slovenski filmi (z izjemo televizijskih). Najboljši med njimi (nagrajen s festivalskimi vesnami), Razredni sovražnik Roka Bička, je v četrtem tednu dosegel nekaj nad 14.000 gledalcev. To je odličen film za srednješolsko mladino, njene učitelje in starše, vendar je preresen za Kolosej, kjer navsezadnje kraljujejo Smrkci. Prejšnji teden so prišli v Kolosej in kino Komuna Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki so ob koncu tedna nabrali skoraj toliko gledalcev (13.500) kot Razredni sovražnik v štirih tednih. V samostojni Sloveniji so Čefurji raus! prvi film, posnet po istoimenski literarni uspešnici (pisatelja, ki je istoveten režiserju). In kot kaže obetaven začetek kinematografske kariere, se utegne tudi v tem slovenskem primeru potrditi pravilo, po katerem filmski hit postane še večji od literarnega.
