Za treniranje savateja je po besedah Veharjeve dobro predznanje drugih borilnih veščin. Sama je tako pred tem trenirala karate in kikboks, pridobljeno znanje pa ji je prišlo še kako prav v zdajšnji disciplini. »Zdi se mi, da je savate vrhunec vseh teh borilnih veščin. Je zahtevna disciplina, zato je dobro, da imaš predznanje. Specifika savateja je, da je velik poudarek na gibanju, saj skušaš vsako borbo izpeljati kot nekakšno igro,« primerjavo s preostalimi borilnimi veščinami poda Veharjeva in doda, da vse skupaj še najbolj spominja na ples v ringu, zaradi česar je sama borba na oko zelo lepa.
Vrhničanka je svoj največji uspeh dosegla pred dvema letoma, ko je osvojila naziv svetovne prvakinje, a kaj več kot osebnega zadoščenja od tega ni imela. Nagrade na tekmovanjih so namreč vse prej kot visoke, zanimanje sponzorjev pa je silno skromno. »Vse skupaj je zelo žalostno. Trudiš se biti podoben preostalim športnikom, a ker se francoski boks ne smatra za kakovostnega, pri sponzorjih hitro odpadeš. Zakaj vztrajam? Dobro vprašanje. Še sama natanko ne poznam odgovora na to. Gre za čar borbe, za zadovoljstvo, ki ga čutiš ob koncu vsakega treninga,« pravi borka in pristavi, da je s pomočjo savateja odkrila sposobnosti tako svojega telesa kot uma, medtem ko je finančna plat tega športa zanjo povsem postranskega pomena. »Če bi se ozirala na finance, bi že zdavnaj prenehala. Po navadi je nagrada na tekmovanju zgolj poljub in nasmeh, čeprav sem nekoč za nagrado prejela neke čevlje, na kar sem zelo ponosna,« v šali pove Veharjeva, ki priznava, da ji pri izpeljavi sezone veliko pomaga Savate zveza Slovenije.
Da bi se borka s savatejem ukvarjala profesionalno, so tako zgolj pobožne želje, zato je primorana tako kot preostali smrtniki hoditi na delo. Usklajevanje službe s športom tako še zdaleč ni mačji kašelj. »Zelo težko je, ampak se da. Poleg tega sem v enoti reševalnih psov, kar mi vzame ogromno časa in energije. Brez partnerja mi vsega zagotovo ne bi uspelo uskladiti,« pravi dobitnica Bloudkovega priznanja, sicer zaposlena pri Založbi umetnikov, ki rišejo z usti ali nogami (UNSU).
Umetnost je poleg borilnih veščin namreč športničina druga ljubezen. Da pri tem lahko pomaga ljudem, ki so zaradi bolezni ali nesreče izgubili zmožnost uporabe rok oziroma gibanja, ji pomeni le še dodatno zadoščenje. »Vedno znova sem presenečena, ko vidim, koliko energije premorejo ti ljudje. Tudi če se tako kot jaz ukvarjaš s športom, imaš vedno v glavi, kako zelo krhko je telo. V sekundi se ti lahko življenje postavi na glavo in od tebe je odvisno, kako boš to sprejel. Ko povsem običajni ljudje pravijo, da je bilo njihovo življenje kruto, se z njimi seveda ne morem strinjati. Ni bilo kruto, le ceniti ga ne znajo,« z modro mislijo pogovor sklene Veharjeva.
