Peter Čeferin

Umetnost ni tako daleč od njegovega poklica, kot se zdi, pravi človek, ki je zaslužen za uzakonjenje pravice do zagovornika v osemdesetih letih, za zakon o odvetništvu v devetdesetih letih, ki je tvegal glavo v procesu proti kosovskim rudarjem leta 1989, bil član Sveta za varstvo človekovih pravic, zadolžen za zapore, in tisti, ki je prvi brezplačno branil Rome. Tudi tisti, ki je presenetil, ko je začel zastopati »tajkune«.

Že kot otrok sem čutil silno veselje do gledališča, na dvorišču sem zbral otroke, zrežiral predstavo in prisilil starše, da so to gledali. Ko sem kasneje v Makedoniji gradil ceste bratstva in enotnosti, sem tam režiral glasbeno igro Snovi brigadira Perice, za katero sem dobil nagrado. In potem v Kućevu, v vojski, sem bil zadolžen za kulturne povezave z »djevojkami iz grada«.

Da, to je bil sosed, ki mi je dajal malo »vinčeka«. Ampak bolj zavzeto sem začel piti šele po maturi. Bil sem jezni mladenič, nisem priznaval nobene avtoritete, delal sem prav vse nasprotno od tistega, kar so od mene pričakovali. Pretepal sem se, bil večkrat zaprt do streznitve itd. Nato pa sem po rojstvu prvega sina povsem prekinil s takim življenjem in štirideset let nisem poskusil niti bombona z likerjem.

Res je, v šestdesetih letih sem z bratoma Barl skušal posneti film Pozabljene stvari, v katerih so igrali predmeti, a nam je zmanjkalo denarja. Kasneje je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo dva moja teksta, Srečko in Pridržan do iztreznitve; igrali so ju v okviru literarno satiričnega kabareja Smeh ni greh. In na premieri mi je čestital tudi Boris Pahor! (smeh)

Lani pa sem sodeloval z režiserjem Matjažem Bergerjem. V predstavo Brechtove Od-ločitve v Mukdenu je vključil mojo pripoved o odločitvi ljubljanskega odvetniškega zbora, da brezplačno zastopa kosovske rudarje. Na Kosovo smo tako leta 1989 odpotovali štirje: Andrej Razdrih, Miha Kozinc, Jože Hribernik in jaz. Šlo je zares za edinstveno odločitev, ne vem, če bi bilo danes kaj takega še mogoče.

Drži, a to ni povsem isto. Zapreti svojo pisarno in oditi na Kosovo, za par mesecev, z nemajhnimi tveganji, to je bilo vendar nekaj drugega.

Do lani, ko sem napisal prvo knjigo Moje odvetniško življenje, sem pisal le knjige s področja advokature, pravne teorije itn. Vsaj petnajst let sem delal po trinajst ur na dan.

Da, a nekako ni šlo drugače: dopoldne sem bil na razpravah, popoldne sem sprejemal stranke, zvečer pa pisal sodne vloge. Zdaj je drugače, ko imamo v naši pisarni zaposlenih štirideset odvetnikov, zdaj imam že ta privilegij, da si vzamem kak zanimiv primer po svoji izbiri; imam enainpetdeset let, šest mesecev in dvaindvajset dni delovne dobe in sem še vedno v rednem delovnem razmerju. In zato imam malo več časa. Tako sem predlani začel pisati zgodbice in ugotovil, da je literarno ustvarjanje prava radost; prvo knjigo sem napisal v štirinajstih dneh. Potem pa traja eno leto, da najdeš koga, ki bi to objavil…

(smeh)

… neskončno sem užival pri pisanju, in najbolj mi leži in mi je všeč miniatura. Pred desetletji sem za urednika Nedeljskega dnevnika Satlerja napisal kratko, trivrstično zgodbico, in sem že takrat zelo užival ob pisanju. Tudi v odvetniškem poklicu sem znan po kratkih vlogah, pritožbeni sodniki so strašno veseli, da jim ni treba veliko brati, ker moje vloge vsebujejo vse, kar je treba, ne obsegajo pa dvajset strani, iz katerih jim ni jasno, kaj pritožbenik sploh hoče.

Da, nekaj, kar mi leži. Prvo knjigo, o odvetniškem življenju, mi je izdajala Cankarjeva založba, zato sem tudi drugo, o zasebnem življenju, najprej poslal njim. Urednica mi je napisala: »Vaš življenjepis je tako zanimiv, da bi ga bilo treba opisati bolj obširno in poglobljeno.« Tega nisem hotel in sem tekst poslal založbi Litera. Urednik mi je napisal: »Vaš življenjepis je tako zanimiv, da bi ga bilo treba opisati bolj obširno in poglobljeno.« Toda nadaljeval je: »Če se vam pa ne ljubi, bomo tekst objavili takšen, kot je.« In tako je Valat izšel pri Literi. Kajti to je moj stil. Lahko bi bila tudi kakšna pesmica, tista japonska, kako se že imenuje…

… to, to mi leži. Preidiva k naslednjemu vprašanju, ki ste mi ga poslali…

Ne, sploh ne, to je nekaj, kar je prišlo iz mene. Trenutno, recimo, nimam nobene ideje, ko pa jo imam, se ob treh zjutraj zbudim in grem pisat. Enako se mi je dogajalo pri pravnih spisih, kjer sem obravnaval tudi izjemno težke zadeve; večkrat sem rekel, da sem na sodišču pustil vsaj kakšne pol kile svojega mesa…

A vidite? Življenje je bolj dramatično od literature! (Fotoreporterju: Oprostite, a se ta moj trebuh ne bo preveč videl?) Torej: na sodišču imaš eno zares težko zadevo, ponoči se zbudiš, eni imajo na nočni omarici svinčnike, da si kaj zabeležijo. Jaz moram vstati. Včeraj sem dobil vaša vprašanja, po večerji sem jih bral in nisem nič zastopil. Celo noč sem jih mlel, vstal sem ob petih in si zapisal odgovore.

Ja, ampak jaz javno nastopam izredno odgovorno. Kadar dam kratko izjavo po prihodu s sodišča, se nanjo pripravljam tudi dva dni.

Ni najvažnejši del javnega nastopa, je pa tudi pomemben element. No, sam sem celo igral v Molièrovih Scapinovih zvijačah, njegovega prijatelja Karla: »Gospod, prinašam novico, ki je pogubna za vašo ljubezen, vaši cigani vam jo hočejo odpeljati…« In potem sem našel veliko zadovoljstvo v advokaturi, saj so mi zlasti v kazenskih zadevah ljudje kot odvetniku pripovedovali nadvse različne zgodbe, novele, romane, tragedije, komedije… tudi haikuje. Odvetniki, predvsem pa sodniki bi morali poznati literaturo, umetnost, da bi lažje razumeli stvarnost. Klienti so bili potem na sodišču eni bolj, drugi manj prepričljivi. Nekoč sem imel iznakaženo stranko, moškega, ki ga je sodnica vprašala, če zelo trpi, ker ni več tak kot nekoč. In je rekel: Tudi prej nisem bil maneken! In je dobil nekaj drobiža. Drugi, ki je imel minimalne posledice, pa je tako pretresljivo govoril, da so bili vsi solzni. Po razpravi mi je povedal, da je bil več let amaterski igralec. Kot odvetnik pa moraš v kazenski zadevi prepričati vsaj porotnike, če že sodnika ne… Zato je izjemno pomemben način govora, scenarij, režija, kaj prihraniš za konec, kje imaš skrivni stranski izhod. Neka legenda našega odvetništva, ki je prakso opravljala pri nekem pariškem odvetniku, mi je povedala, da je ta ure in ure pred ogledalom vadil končne govore. Nedopustno je, da greš nepripravljen na sodišče, ko so v igri leta zapora, ko te je klient plačal, ti zaupal in nima nikogar drugega razen tebe, da ga braniš.

Nujne so tri zadeve: strokovna pripravljenost, popolno poznavanje sodnega spisa in dober nastop. Govorništvo sem študiral, nisem eden tistih, ki ne hodijo na sodnijo, ampak lobirajo, prekupčujejo z zemljišči in izvajajo druge rabote. Zdaj pa imajo govorništvo kot predmet tudi na ljubljanski pravni fakulteti.

Res je, ampak to so naredili zelo prijazno, danes, se mi zdi, ne bi bili več tako nežni, danes te pretepejo, še preden te zaprejo. Takrat so me lepo vprašali: Naj pokličemo fotra ali greš z nami v arest? In sem šel raje v arest.

Neee, nisem bil privilegiran! Niso bili tako hudi, kot so danes. (smeh) Moj oče je bil doktor prava, a ni bil odvetnik in ni bil nikoli v partiji, jaz pa sem bil. Zanimivo je, da so me po osamosvojitvi vse stranke vabile za poslanca, le komunisti ne, čeprav sem članarino plačeval do zadnjega dne. V naši partijski celici smo bili sami odvetniki in smo branili poklic, branili smo odvetniško neodvisnost in samostojnost.

Za druge ne vem. Vem pa, da imamo v advokaturi samoupravljanje od leta 1868 dalje. Tedaj je bil sprejet zakon o tem, kdo lahko postane odvetnik, kako bo nagrajevan, komu disciplinsko odgovarja, o tem je odločala odvetniška zbornica, se pravi vsi odvetniki. Avstrijski cesar je namreč že tedaj doumel, da sta za kvaliteto odvetništva nujna svoboda in neodvisnost in zato odvetnikov ne more postavljati država; zato pravim, da je na tem prostoru vladala pravna država nazadnje pod avstrijskim cesarjem. Doktoriral sem prav iz odvetniške neodvisnosti in vam lahko povem, da so Prešernovo prošnjo za advokaturo šestkrat zavrnili na osnovi mnenja ljubljanskega policijskega ravnatelja, ki je napisal, da je Prešeren priden in pošten, da pa je nagnjen k alkoholizmu in poltenosti ter kritizerstvu, »ko vse po mili volji biča, le lastnim napakam prizanaša«. Policija je odločala o advokaturi!

Da, in za ta narod je v svoji zgodovini naredila ogromno. Leta 1890 so v Gradcu na nekem procesu prepovedali rabo slovenskega jezika. Čez en teden je kranjska odvetniška zbornica sklicala izredni občni zbor, zamenjala nemškega in postavila slovenskega predsednika ter razglasila slovenščino za izključni jezik odvetniške zbornice. V avstro-ogrski monarhiji je poslovala izključno v slovenščini!

Točno tako. Ni neodvisen odvetnik, če mu licenco za opravljanje poklica daje in odvzema država, če ga plačuje država, če disciplinske postopke zoper njega vodi država. V vseh režimih in v vsej zgodovini je bilo odvetništvo za oblast moteče, zaradi česar so nenehno poskušali spreminjati odvetniško zakonodajo tako, da bi si ga podredili. Pred nekaj leti je na primer takratna oblast hotela disciplinske postopke urediti tako, da bi imeli v disciplinskih organih večino člani, ki bi jih imenovala država, ne odvetniki. Nedavno so nameravali pripraviti zakonodajo, na podlagi katere bi bilo ukinjeno obvezno članstvo v odvetniški zbornici, kar bi pomenilo, da bi odvetnike nastavljala in odstavljala država. Imeli bi prestrašene odvetnike, ki bi se zavedali, da lahko izgubijo licenco, če se bodo zamerili vsakokratni oblasti. Temu smo se odločno uprli. Kazenski postopek je namreč spopad med neprimerno močnejšo državo, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem, in šibkim posameznikom. Med njima je le odvetnik. Si predstavljate, da zagovarjate obdolženca, plačuje pa vas nasprotna stran, država?

Prav je, da zbornica ščiti svoje člane. Je pa tudi v interesu zbornice, torej vseh odvetnikov, da v ekscesnem primeru izločijo člane, ki škodijo ugledu poklica. In to se dogaja.

Kar nekaj primerov je bilo, ko je zbornica odvzela licenco. Brez zbornice namreč svobodne advokature ni več.

Res je, jezik je bil ves čas pomemben element naše narodne pripadnosti. In ob protivladnih demonstracijah leta 1907 je zbornica pisala justičnemu ministrstvu na Dunaj, da tudi v nemirnih časih ne sme izgubiti občutka za pravičnost, »kajti nič ne pretrese tako zelo srca narodovega kakor nepotrebna aretacija«. Med NOB je šla kopica odvetnikov v hosto, in vsakokratna italijanska ali nemška oblast je zahtevala poročilo, kje so ti ljudje. In zbornica je sporočila, da ne ve. Med italijansko zasedbo je predsednik zbornice poslal odvetnikom okrožnico, naj v teh težkih časih brezplačno zastopajo priprte, internirane in druge pred italijanskim vojaškim sodiščem.

V razvoju odvetništva pri nas razlikujem tri obdobja: v šestdesetih smo odvetniki čakali na začetek kazenske obravnave pred vrati dvorane, tožilec in sodnik pa sta se notri dogovarjala za tak obtožni predlog, ki bo sodniku omogočal napisati sodbo. Zato sem šel notri in rekel sodnici: ali naj gre tožilec ven ali pa bom tudi jaz notri. In potem so se stvari počasi spremenile. V času ekonomskega razcveta, tam do začetka krize 2008, smo bili odvetniki blazno hvaljeni, trudili smo se, se pripravljali na procese, se izobraževali. Zdaj pa smo tisti, ki »podaljšujemo postopke, zaviramo in preprečujemo, da bi bili tajkuni čim prej obsojeni«.

V Sloveniji smo namreč priče množičnim zahtevam ljudi, medijev in politike, da je treba domnevne povzročitelje ekonomske in socialne krize nemudoma zapreti. Po prepričanju mnogih je vsak, ki ga policija aretira, tudi kriv. Sodni postopki naj bi bili prepočasni. Oprostilna sodba je danes po prepričanju mnogih pravosodna napaka. Uspešnost sodnika se meri s hitrostjo izreka obsodilne sodbe. To je narobe in to je nevarno. Seveda mora tisti, ki je storil neko kaznivo dejanje, za to odgovarjati, a le na podlagi poštenega sojenja, ne na podlagi histerije. Nekoga je namreč mogoče obsoditi le, če so mu izven vsakega razumnega dvoma dokazani vsi tisti znaki njegovega ravnanja, ki so določeni v zakonu. In to na podlagi zakonito pridobljenih dokazov.

Se strinjam, in pri tem nam vsekakor manjka sodne prakse. Tako imenovani kriminal belega ovratnika je vedno izveden s pomočjo mnogih izvedencev, ekonomistov, finančnih in računalniških strokovnjakov, in niti kriminalisti niti tožilci in sodniki niso usposobljeni, da bi to lahko razvozlali. Spominjam se letalske nesreče na Korziki, ko so svojci letalsko družbo tožili za odškodnino. Toda razpravljalo in sodilo se je po letalskem pravu, ki je povsem drugačno od kontinentalnega, in ker nismo imeli usposobljenega sodnika, so se na veliko lovili. Tudi razvoj tehnike prehiteva predpise in sodno prakso. Odvetniki imamo na primer določeno imuniteto, da lahko zagovarjamo kliente. Pri preiskavi odvetniške pisarne je dovoljeno vpogledati samo v tisti spis, ki ga je navedel preiskovalni sodnik. Toda kriminalisti odnesejo računalnik, v katerem je vse!

Pravo in pravica sta dva različna pojma. V prvi knjigi omenjam primer, ko je neki dolenjski kmet vrnil sodniku vabilo na glavno obravnavo s komentarjem, da »pravice nej«. Sodnik pa mu je odgovoril, da »pravice mogoče res nej, ampak en red pa mora bit«. Pravo ni vedno pravično in v življenju se večkrat postavi vprašanje, ali smo dolžni spoštovati nemoralni zakon ali pa smo se mu iz moralnih razlogov, zavoljo zavezanosti svoji človeški vesti, dolžni upreti. To niso enostavna vprašanja. Spoštujem sodnike, ki se pri odločanju v okviru opravljanja svoje sodniške funkcije ne oprejo zgolj na jezikovno razlago zakona, temveč si prizadevajo, da pride do poštene in pravične rešitve spora.

In to možnost vidim tudi pri pomilostitvi. Pravica predsednika države, da nekoga pomilosti, ne bi smela biti politično dejanje, odvisno od tega, kako bodo javnost, mediji in politiki na tako odločitev reagirali. Pomilostitev naj bi bila priložnost, da pravno postane tudi pravično. Treba je upoštevati vse okoliščine primera, tudi to, kako vpliva izločitev obsojenca iz družine, da so s prestajanjem zapora kaznovani tudi otroci, starši itd. Odločitev ni enostavna. In zato sem kritiziral enega od prejšnjih predsednikov države, ki je pomilostil nekoga samo zato, ker je pomagal policiji pri neki zadevi, četudi je imel še štirinajst odprtih kazenskih postopkov. Akt pomilostitve je priložnost, da se predsednik pokaže ne le kot spoštovalec zakona, ampak tudi kot človek.

Vsak, ki zboli, ne blefira, ljudje tega enostavno nočejo sprejeti. In tudi privedejo koga.

Vse je odvisno od predsednika senata. Če ta obvlada postopek, ne bo izostankov, ne bodo odvetniki čvekali, kar hočejo. Na razpolago ima privedbe, sankcije za zagotovitev reda in miru, spoštovanja sodišča. Nekvalitetni sodniki pa komaj čakajo, da razpravo preložijo. Sami rečejo, naj še kaj predlagamo, zato, ker niso pripravljeni. Sodniki imajo torej na voljo vse zakonsko orodje, da so navzoči vsi, ki so na razpravi potrebni. Če jih ni, so krivi oni.

To vprašanje ponovno odpira problem (ne)povezanosti pravnega – zakonodaja – in pravičnega – morala. Menim, da bi bilo prav, da vsi tisti, ki so bili pravnomočno obsojeni, ker so s kaznivimi dejanji kogarkoli oškodovali, to škodo tudi povrnejo. Povrnitev škode pa bi morala vzgojno vplivati tudi na odmero višine kazni.

Da, saj v postopku pred KPK prizadeti nima možnosti učinkovite obrambe. Da je ravnal koruptivno, izve iz medijev, kjer je naveden z imenom in priimkom, zato pa lahko izgubi službo. Učinkovitega pravnega sredstva ni, spremenjeni zakon iz leta 2011 je ukinil tudi možnost upravnega spora. Prizadetemu je tako izrečena svojevrstna sankcija: izobčenje. Položaj spominja na znameniti McCarthyjev lov na komuniste v času hladne vojne. V svetu sicer obstajata dve vrsti protikorupcijskih komisij. Represivne imajo pooblastila organov odkrivanja in pregona – Litva, Latvija, Hongkong, Singapur, Hrvaška – s tem pa imajo ljudje vse pravice, ki jih imajo tudi pred organi pregona. Preventivne komisije pa imajo poleg preventivnih pooblastil – vzgoja in izobraževanje – tudi pooblastilo za nadzor nad premoženjskim stanjem določenih kategorij oseb: tako imajo urejeno v Makedoniji, na Irskem, v Srbiji. Samo slovenska KPK se izreka o konkretnih primerih.

Pri vseh, še posebej pa pri pravosodnih poklicih so življenjske izkušnje izjemnega pomena. Vse, kar sem doživel v mladosti, mi je koristilo pozneje v življenju, predvsem pri opravljanju poklica. Šestinštirideset let sem spremljal izrekanja sodb, kjer so padale dolge zaporne kazni, in pogosto sem se spraševal, ali sodnik, ki odloča, koliko časa bo nekdo v ječi, vsaj približno ve, kako je tam, kakšno je življenje z napol norimi sojetniki, z nekvalificiranim osebjem, ki ga je premalo, v prenatrpanih celicah, ob posilstvih s strani močnejših itd. Ko sem imel še pisarno v Trebnjem, kjer so se nahajali tudi zapori na Dobu, sem ugotavljal, da so tisti, ki so tam preživeli več kot pet let, večinoma postali v nekem smislu socialni invalidi. In s tem se ne v prejšnji ne v tej državi ni ukvarjal noben pravosodni minister.

Tako je, tega ni. Tudi resocializacije ni, ko pridejo zaporniki ven, nimajo skoraj nobenih možnosti. Zato sem bil vedno na strani šibkih.

Res je, nihče drug ni hotel spati z njim tisto noč, ko je čakal, da ga prepeljejo v vojaški zapor. In za to mi je bil neskončno hvaležen. Tako kot tisti človek, ki sem ga v knjigi opisal kot nekoga, ki je imel kamen namesto srca, a me je potem, ko so mu izrekli najhujšo sodbo, tolažil. On mene! Nikoli ne vemo, kaj vse se je tem ljudem zgodilo, da so postali, kar so pač postali. In četudi mora tudi tožilec upoštevati vse te okoliščine, je seveda predvsem obramba tista, ki jih najbolj osvetli.

Ne vedno, včasih seže tudi v čas prestajanja zaporne kazni. Država mora preprečiti še dodatno kaznovanje, na primer posilstva, šikaniranja v zaporih, kjer je premalo osebja. Minister je mirno rekel, da je v zaporniški sobi, predvideni za osem ljudi, trinajst zapornikov. To so dodatna kaznovanja, mučenje, in to je prepovedano. Evropsko sodišče za človekove pravice je zaradi razmer v slovenskih zaporih izreklo že štiri sodbe, ob razmerah v ljubljanskem zaporu pa med drugim zapisalo, da »pomanjkanje sredstev ne more upravičiti obstoječih razmer prestajanja kazni, ki so tako slabe, da dosegajo prag ravnanja, ki je v nasprotju s 3. členom konvencije (prepoved mučenja)«.

Zastopal sem človeka, ki je bil obsojen za dejanje, ki je med zaporniki tabu, ker s tem nekako kompenzirajo lastno krivdo. Upravniku zapora sem rekel: Pazite, da se mu ne bo zgodilo tisto, kar se običajno dogaja. In se žal je: sozapornik mu je zlomil lobanjsko dno in človek ima trajne posledice. Zato smo tožili državo. Ta ga je zaprla, torej mu je onemogočila, da bi pobegnil pred nasiljem, zaprla ga je, a mu ni zagotovila varnosti. Tožili smo jo tudi v imenu specialca, ki se je infiltriral v mafijske kroge, ti so ga razkrinkali in mu dali piti alkohol, pomešan z drogo, zaradi česar je padel v komo in bi gotovo umrl, če ne bi bil tako močne konstitucije; danes je invalid. In veste, kaj so mu rekli delodajalci? Naj ne toži, saj da je pil na delovnem mestu! In takrat sem zapisal, da je morala slovenskih državnih uradnikov katastrofalna. Odškodnino je potem dobil.

Pravim, da so to vse kršitve ustavnih pravic. V naši pisarni smo pogosto brezplačno zastopali tiste, ki so bili v težjem položaju. Tako smo zastopali številne Rome, po nastanku nove države oficirje JLA, katerih krivda je bila v tem, da so imeli v napačnem času napačen poklic, in jih nihče ni hotel zastopati, sedaj zastopamo nekaj deset izbrisanih. Tukaj v Grosupljem imamo stanovanjsko naselje, kjer je bil prej ciganski tabor. Ko so Romi dobili odločbe, da morajo proč, so prišli helikopterji in zažgali njihov tabor. Jaz sem zastopal neko staro gospo in zahteval, naj ji postavijo nazaj barako, ki so jo protizakonito zažgali. In ker sodni mlini meljejo počasi, sva tožbo dobila, ko so tam že stali novi bloki. Tako da njenega šotora seveda niso mogli več postaviti nazaj.

Pod vodstvom japonskega trenerja se ukvarjam s tako imenovanim šotokan karatejem. Bistvo te šole je, da naj bodo udarci borcev maksimalno močni, pa vendar pod maksimalno kontrolo. To pomeni, da se morajo pri dotiku z nasprotnikovo kožo ustaviti. Na tekmovanjih je tisti, ki nasprotnika poškoduje, izločen. Izgubi boj. Gre za sijajno povezavo med telesnim in duhovnim. Poleg tega je karateist med borbo sproščen, v nasprotju z boksarjem, ki je vseskozi napet. Trening karateja mi je pomagal tudi pri vsakodnevnem opravljanju poklica: pri sproščanju in pri hipni koncentraciji, ko je bilo to potrebno.

Na začetku kariere sem nekomu obljubil, da bo oproščen, a je dobil devet let zapora. Po obsodbi sem sedel v fičotu, pred sodiščem, in sem se tresel kot šiba. Neka sodnica mi je rekla: če boš ob vsaki zadevi tako sesut, zamenjaj poklic. In potem sem se navadil točno tega, kar zahteva tudi karate, maksimalne koncentracije, ko pa je zadeva končana, se lahko vprašaš le, ali si storil vse, in greš naprej. Ne moreš vsega nositi s seboj. Ko sem branil Lončarića, me je žena vprašala, kako dolgo bo še spal z nama.

Ne vem natančno.

Tarok je čudovita družabna igra. Nekoč sem ga dosti igral. Sedaj pa ne več, ker imam vse večere zasedene, hodim v kino, gledališče, na razstave in koncerte.