Iz Grčije je predvčerajšnjim poleg slik Pavlosa Fisasa, glasbenika in levičarskega aktivista, ki ga je usmrtil pripadnik neonacistične stranke Zlata zora, prišel še videoposnetek z nočnih protifašističnih protestov, ki so sledili umoru. Posnet je bil z mobilnim telefonom in objavljen na Youtubu. Dnevniku ga je posredovala naša grška sodelavka, novinarka, ki v zadnjih mesecih na podlagi različnih informacij ugotavlja, da je tudi sama že na seznamu (potencialnih) tarč Zlate zore. Na posnetku je skozi vejevje obcestnih dreves videti ducat odraslih moških, ki s ceste pobirajo kamenje in ga mečejo v temo. Iz teme leti kamenje nazaj, v nekem trenutku pa prileti še molotovka in se v ognjenem oblaku raztrešči po asfaltu. Tedaj se moški umaknejo – za hrbet oklepljenih policistov, ki stojijo le nekaj metrov stran in opazujejo dogajanje. Tako postane jasno, da moški v majicah in kratkih hlačah napadajo protifašistične demonstrante, ki obmetavajo policijo. Moški opravljajo umazano delo, da policija lahko mirno stoječ pod točo kamenja odpravlja socialno državo in demokracijo ter Grčijo spreminja v neoliberalno-fašistični pekel. Da ne bo pomote: v Grčiji tudi policisti mečejo granitne kocke na civiliste. A čim močnejša in predrznejša bo Zlata zora, tem manj potu bo treba policistom preliti za njihov skupni cilj.
Na posnetku namesto epiloga obritoglavi moški potem sredi goreče ceste in dima, v soju utripajočih policijskih luči in ob zavijanju siren nekaj zavpije in svojim »levičarskim nasprotnikom« nakaže, naj si postrežejo z njegovim spolovilom. Policisti strmijo v prazno. Ko enkrat država zdrsne v takšen socialno-ekonomski kaos, v kakršnega zdaj drvi tudi Slovenija, ni nič normalnega več normalno. Pa naj bo država še takšna zibelka demokracije. V Sloveniji so protestniki na policijo metali kamenje lani ob najmanj dveh priložnostih. Konec novembra v Ljubljani, v začetku decembra v Mariboru. O tem, kdo in kaj so bili prvi, ki so na Kongresni trg prišli opremljeni s simbolom keltskega sončevega križa, kakršnega uporabljajo neonacistične skupine po vsej Evropi, lahko leto dni po incidentu zgolj ugibamo. Medtem pa je sedem demonstrantov iz Maribora, ki so se radikalno uprli skorumpirani mestni oblasti, že skoraj na poti v zapor. Ne glede na to, da nekateri med njimi sploh niso bili zraven in da sodba, ki jo je pred dnevi izreklo mariborsko sodišče, še ni pravnomočna, se je pravna država izrazila nedvoumno: kdor se upira njenim normam, bo kaznovan.
Problem je potemtakem v normah. Že med prvimi demonstracijami, ko te še niso prerasle v vseslovenske ljudske vstaje, se je postavilo vprašanje, ali se je državi, ki nad posamezniki izvaja sistemsko nasilje (kaj pa je denimo Zujf drugega kot protiustavno nasilje z zelo fizičnimi posledicami?), legitimno upreti z nasiljem. Debate med teoretiki upora so sicer ostale na ravni debat; posamezniki so res metali kamenje in skupina protestnikov se je z vlečenjem vrvi enkrat lotila tudi jeklene ograje pred parlamentom. A to, kar smo videli v Sloveniji, ni nič v primerjavi z ljudskim odzivom na jugu Evrope in okrog Mediterana. Kjer ni več nobenega upanja, da bodo uradne institucije državo vodile v korist državljanov, se s pravno državo nima smisla ukvarjati. Fisasov umor je v Grčiji sprožil pričakovan resentiment: problem ni toliko Zlata zora, pravijo Grki. Problem je grška vlada, ki nima niti igralskega talenta povprečne marionete. Ko gredo stvari k hudiču, se ljudje, in politiki, pač ne pogovarjajo več o zakonih, ampak o strategijah preživetja.
V Sloveniji pa medsebojno (za)upanje očitno še ni povsem umrlo. Še vedno velja temeljna ugotovitev, ki jo je ob zori demonstracij zapisal pravnik Blaž Kovač, eden naših najbolj veščih zagovornikov človekovih pravic: sodnik naj bi bil v okviru svojega dela, svojega poslanstva, ne samo uporabnik, ampak ustvarjalec prava. Sodni sistem pa je postavljen tudi zato, da ureja ključna družbena razmerja. V takšnih trenutkih velja postati kreativen. S sodbo mariborskega sodišča, ki je pravo uporabilo zoper protestnike, se je odprlo novo pravno področje: nastala je nujna potreba po zakonodaji, ki bo vstajnike pomilostila. Sodišče je, četudi pasivno, spodbudilo pravno aktivnost, na katero bi se, če bi pobuda vstajnikov uspela, lahko v bodoče oprl sodni sistem. Pravo bo na tej točki moralo prestopiti iz normativne daleč v svojo moralno dimenzijo in se vprašati, kaj je prav, ko je vse narobe. To vprašanje bo kmalu stalo v središču reševanja Slovenije in njenih ljudi.
Je, denimo, prav, da protestniki »politični eliti«, ki so jo razglasili za nelegitimno in jo pozvali k odstopu, predlagajo, naj zanje sprejme poseben zakon? Je prav, da se protestniki odzivajo na predlog zakona o javnih zbiranjih, ki ga je poleti v javnost frcnil notranji minister in se mu potem sprenevedavo odrekel? Namen je bil že nakazan: birokratsko in fizično omejevanje spontanih ljudskih iniciativ, ki so jedro družbenega napredka. Bi bilo bolj prav v policijsko ministrstvo kaj zmetati? Pravna država je o tem seveda jasna – poškodovanje tujih stvari in oseb se sankcionira. A kako dolgo bo to še veljalo kot ena najvišjih pravno-moralnih norm? Na vprašanja, ki za zdaj nimajo odgovora, da lahko alternativen odgovor prav vladajoča elita. Pomilostitve so bile od nekdaj v rokah vladarjev. Predsednik Borut Pahor ni doslej pomilostil še prav nikogar. Lahko pa bi pograbil priložnost in pomilostitev uporabil za – spravo. Četudi začasno.
