Kot bi bil praznični dan, so bili včeraj mnogi avtomobili okrašeni s slovenskimi zastavami. Te so goste pozdravljale tudi na stenah lokalov, kjer so se ob njih šopirile velikanske televizije. Ljudje so bili nevsakdanje razposajeni, odeti v zelene barve, polni optimizma. Včerajšnji dan je bil namreč poseben. Saj je bil res praznik, čeprav ne državni. Je bil pa športni in košarkarski. A končal se je žalostno. Balon z velikimi pričakovanji je bil napolnjen, na koncu se je bridko razpočil. Množica ljudi je osuplo spremljala zmago Francije, solzne oči Gorana Dragića pa so simbolizirale kolektivno žalost, ki je končala sanje številnih košarkarskih rodov.
Še malo pred deveto uro zvečer se je zdelo, da velike zabave ne more preprečiti niti Tony Parker. Malo ljudi, ki smo jih srečali v središču mesta, je verjelo, da bo francoski zvezdnik boljši od slovenskega Gorana Dragića in kolegov. A nekaj jih je bilo o tem vseeno prepričanih in na žalost tisočih pred velikim platnom so imeli ti redki prav. Vsaj štirje pa so se veselili. V pričakovanju začetka tekme med Slovenijo in Francijo so sedeli v enem od lokalov. Vsi so Francozi, živeči v Sloveniji.
Optimistični in navihani so bili. Še posebno moški, ki ni želel povedati svojega pravega imena, ampak je razkril le vzdevek. »Nicolas Sarkozy mi pravijo,« je dejal. Prav, pa naj Nicolas Sarkozy pove, kaj si misli o težko pričakovanem dvoboju med Goranom Dragićem in Tonyjem Parkerjem. »Dra... Kdo?« se je ponorčeval. Pa smo mu razkrili, da je Goran Dragić tisti Ljubljančan, ki je v košarki to, kar je Lionel Messi v nogometu, Tony Parker pa tisti Parižan, ki je v košarki le Cristiano Ronaldo. »Ne, ne. Parker je Messi in Ronaldo v eni osebi, Dragić pa je Olivier Giroud (nogometaš Arsenala, op. p.),« je kljuboval, preden se je v pogovor vključil njegov prijatelj Cedric: »Parker je Kobe Bryant in Michael Jordan v enem.« Oba sta bila trdno prepričana, da bo Francija zmagala in da bo Parker boljši od Dragića. O čem drugem nista želela niti slišati in na žalost sta se v obeh primerih izkazala kot dobra napovedovalca. »Moj kolega bo zmago proslavil tako, kot proslavi vsako stvar – napil se bo,« je dejal Cedric, šaljivi prijatelj pa je nadaljeval njegove misli. »Spil bom veliko piva pred jokajočimi očmi slovenskih navijačev. V tem bom zelo užival,« je iz njegovih ust vrela zloba. »Veste, kdaj bom proti Franciji navijal za Slovenijo? Takrat, ko mi bodo slovenski politiki dali državljanstvo. Z veseljem bi ga sprejel,« je zvenel že nekoliko manj norčavo. Mogoče mu je bilo verjeti, kajti ko je prenehal zbadati, je povedal, kako všeč mu je življenje v Ljubljani. Ko se je povsem zresnil, pa je poznavalsko dejal: »V prvem delu tekmovanja francoska reprezentanca ni bila osredotočena na tekmece. A to je dobro, kajti v preteklosti smo dobili precej tekem v prvem delu tekmovanja, nato pa izgubili v četrtfinalu. Prepričan sem, da bo tokrat obrnjeno.«
Povsem drugačno je bilo razpoloženje med ljudmi na Kongresnem trgu, kjer se je zabava s koncertom začela že pred tekmo. »Slovenija bo zmagala za šest točk, Francozi se bodo dvajset sekund pred koncem vdali,« je bil navijač Matjaž, ki je čakal na začetek tekme, podobno optimističen kot njegov kolega Aleš: »Malo drugače bo. Slovenija bo zmagala za dve točki po enem podaljšku.« Oba sta se v času evropskega prvenstva zlila s košarkarsko evforijo. Ta je imela v zadnjih dnevih precejšnji vpliv na življenje ljudi, tudi na njihovo delo, sta prepričana. A se po njunem mnenju produktivnost ni znižala, kot se je včasih, ko so zaradi Bojana Križaja zapirali tovarne. »V delovnem okolju se čuti, da se dogaja nekaj posebnega. To ne znižuje učinkovitosti, ampak jo zvišuje. Vsi živijo v pričakovanju večera, zato se bolj trudijo. Kruha in iger, so vedeli že Rimljani. Pravijo, da imamo le še igre. A za zdaj imamo več kruha, kot ga pridelamo, le ljudje se tega ne zavedajo,« se je razgovoril Aleš, ko še ni vedel, da bo večer, od katerega so si ljudje toliko obetali, oblit s solzami.
Da bodo te še bolj bridke, je verjetno poskrbel naš šegavi Nicolas Sarkozy. Zmagovalni ples pred objokanimi obrazi in s steklenico piva v roki je lahko začel nekaj pred 23. uro zvečer. Prepričani smo, da je obred končal nekje proti jutru.
