Pri tem je treba povedati, da se Nemci za zamenjavo kanclerja z volitvami odločajo prej izjemoma. Pravzaprav so kanclerji neposredno po volitvah svoj položaj zapustili samo trikrat. Leta 1969, ko je legendarni socialdemokrat Brandt zamenjal svojega dotedanjega koalicijskega partnerja, krščanskega demokrata Kiesingerja, nato 1998, ko je spet socialdemokrat Schröder spodrinil Kohla, in nazadnje leta 2005, ko je isti podvig v obratni smeri za las uspel Angeli Merkel proti Gerhardu Schröderju. Za zdaj možnosti, da bi se Peer Steinbrück kot četrti srečnež vpisal na navedeni seznam, ni v izobilju. Krščanskim demokratom Merklove se glede na vse javnomnenjske raziskave obeta udobna relativna večina, vsaj tako udobna kot pred štirimi leti. Takrat je kanclerka izzivalca Steinmeierja ob rekordno nizkih izidih obeh političnih velikank posekala kar za deset odstotnih točk. Kljub temu bodo demokristjani tudi to volilno nedeljo preživeli s cmokom v grlu. Če že ni v nevarnosti njihova udeležba pri oblasti, je negotovo vsaj nadaljevanje dosedanje najbolj zaželene črno-rumene barvne kombinacije z liberalci podkanclerja Philippa Röslerja in zunanjega ministra Guida Westerwelleja.
Slednji so bili na zadnjih volitvah leta 2009 tisti, ki so s svojimi skoraj petnajstimi odstotki omogočili zamenjavo barve koalicijskega partnerja Merklove. Toda v vladnih klopeh so bili zadnja štiri leta precej manj izraziti kot prej v opoziciji. Kot za stavo so izpadali iz deželnih zborov po vsej Nemčiji in se na glede političnega vremena najbolj spremenljivem vzhodu že drugič ali tretjič v zadnjih dveh desetletjih praktično povsem izgubili. A čeravno so jim ankete v celotnem obdobju le redko napovedovale ponovni preboj v zvezni parlament, prave nevarnosti, da bi ostali zunaj, ni.
Tukaj je treba pojasniti pogosto izrečeno zmoto o nemškem volilnem sistemu. Sicer gre res za enega najpogosteje omenjanih in občasno tudi posnemanih načinov pretvarjanja glasov volilcev v poslanske sedeže, saj odlično združuje neposredni volilčev vpliv na to, kdo bo sedel v parlamentu, in načelo sorazmerne zastopanosti. Toda večinska in proporcionalna komponenta v njem v nasprotju z običajnim pojmovanjem nikakor nista enakovredni. O razdelitvi mandatov med stranke odloča zgolj »drugi glas« (Zweitstimme) za proporcionalni del. Ustavno sodišče je za tokratne volitve ukinilo celo možnost, da bi stranka, ki v volilnih okrajih doseže več sedežev, kot bi ji šlo glede na izid v proporcionalnem delu, svojo prednost vsaj malo unovčila. Poslej je treba vsak tako imenovani presežni sedež (Überhangmandat) izravnati. Nemški volilni sistem je v primerjavi z ukrajinskim, litovskim ali madžarskim, ki izidov v večinskem delu ne uravnotežujejo, torej v bistvu proporcionalen. Zato krščanskim demokratom absolutne večine ni uspelo doseči niti leta 1983 kljub osvojenim devetinštiridesetim odstotkom glasov. Edini element, ki pušča majhen pridih »večinskosti«, je razmeroma visok, petodstotni, volilni prag; ta lahko povzroči precej velik odpadek glasov manjših strank, kar bi lahko bila letos voda na kanclerkin mlin.
Ko smo že pri manjših političnih igralcih, se utegne z letošnjimi volitvami končati obdobje upada moči obeh vse povojno obdobje dominantnih »ljudskih strank«. Leta 2005 so se precej razlezli liberalci in z zahodnimi »tovariši« okrepljeni vzhodnonemški postkomunisti iz tedaj nove stranke Levica. Štiri leta pozneje so krščanski in socialni demokrati skupaj prvič padli (krepko) pod šestdeset odstotkov, za kar so bili spet najzaslužnejši liberalci, asistirali so jim seveda zeleni. Nekdanji tristrankarski parlament iz desetletij med 1960 in 1980 se je moral dokončno spremeniti v oddaljen spomin. Vtis, da razen v Nemčiji ne preveč priljubljene velike koalicije nikoli več ne bo moglo biti vlade zgolj iz dveh strank, je še okrepil pojav piratske stranke. Slednja je med jesenjo 2011 in pomladjo 2012 uspešno potrkala na vrata prav vseh v tem obdobju izvoljenih deželnih zborov, in to s solidnimi rezultati. A v supervolilnem letu samem je urok nove in dobesedno mlade stranke že popustil. Zato bi bilo veliko presenečenje, če novega zveznega parlamenta ne bi kot na vsakih volitvah po letu 1990 sestavljalo zgolj pet strank in če ne bi največji med njimi ponovno zlezli krepko čez šestdeset odstotkov glasov, morda pa presegli celo dve tretjini.
Največja neznanka tako ostaja, ali bo črnim in rumenim uspelo ponovno osvojiti absolutno večino sedežev. Krščanski demokrati bodo resda pridobili, vendar se znaten minus liberalcev, ki utegne preseči polovico njihovih dosedanjih glasov, ne bo prelil izključno na njihov konto, pač pa bodo od njega kaj imeli vsaj še zeleni. Ravno njihov skok v vladni čoln z Merklovo bi bil najelegantnejša rešitev povolilnega koalicijskega pokra, toda nasprotno od uspešnega sodelovanja na občinski ravni, ki se je začelo v Frankfurtu, deželni črno-zeleni premieri v Hamburgu in Posarju nista navdušili ne enih ne drugih. Po drugi strani niti Steinbrück ne more resno računati, da bi lahko Merklovo iz vladne palače izgnal s pomočjo postkomunistične levice, ker je za socialdemokrate boleča zgodba iz Hessna pred nekaj leti jasno pokazala, kako težko je kaj takega prodati volilcem in lastnim ljudem v zahodnem delu države.
Tehtnico v prid črno-rumeni navezi ali verjetni ponovni, tretji izvedbi velike koalicije lahko nagneta vsaj še dva dogodka. Steinbrückov zadnji adut je preostalo televizijsko soočenje, kjer se je prvič odrezal razmeroma dobro, Merklovi pa lahko pomaga napovedovana absolutna zmaga zavezniških krščanskih socialcev na deželnih volitvah na Bavarskem ta konec tedna.
